Duhovne discipline in evangelizacijaSample

9. dan: Občestvo

Naša vera ni naša last. V individualističnih kulturah 21. stoletja morda verjamemo, da obstajata dve ključni osebi: Bog in jaz. Tako v svoji hoji za Kristusom začnemo verjeti, da če imamo Boga, drugih sploh ne potrebujemo. Že samo bežno branje Svetega pisma pa izniči takšen pogled na krščansko vero. Kristusovo telo in celotna skupnost verujočih – naj bodo to Izraelci iz Stare zaveze, judovsko ljudstvo iz Jezusovega časa ali pa pogani, ki so bili vcepljeni vanj – vsi so družina. 

Teolog in biblicist N. T. Wright pove takole: »›Če je Bog naš oče, je Cerkev naša mati.‹ To so besede švicarskega reformatorja Kalvina … enako nemogoče, nepotrebno in nezaželeno je biti kristjan sam zase, kakor je biti novorojenček sam zase.« 

V Pridigarju 4,9–12 beremo: 

»Boljše je, da sta dva kakor eden, ker imata dobro plačilo za svoj trud: če namreč eden pade, ga njegov tovariš vzdigne, gorje pa enemu, če pade, ker ni drugega, da bi ga vzdignil. Tudi če dva spita skupaj, jima je toplo, a kako naj se ogreje en sam? In če koga izsiljujejo, mu dva stopita ob stran: trojna vrvica se ne pretrga hitro.« 

Disciplina občestva se začne s pripravljenostjo in odprtostjo, da smo ranljivi za druge. Vsak od nas si želi, da bi bil priznan in ljubljen zaradi tega, kar je. V svetu, ki slavi naše dosežke in priznanja, hrepenimo po trenutkih pristnosti. Če smo iskreni, nam je jasno, da ne moremo dolgo vztrajati v tej maškaradi, in želimo si biti blizu z drugimi, ki čutijo enako. V občestvu se zavežemo, da bomo tem, ki potujejo skupaj z nami, razkrivali tako dobro kakor slabo. 

Pri disciplini občestva se tudi trudimo, da se pogosto srečujemo s svojo skupnostjo Naš zgled je v Apostolskih delih 2,46–47: 

»Dan za dnem so se enodušno in vztrajno zbirali v templju, lomili kruh po domovih ter uživali hrano z veselim in preprostim srcem. Hvalili so Boga in vsi ljudje so jih imeli radi.« 

Vsak dan! Si lahko to predstavljaš? Pri vsej življenjski zaposlenosti, kje redno iščemo skupnost, da bi slavili Boga in kot Kristusovo telo rasli v svojem odnosu z njim? Ne smemo se počutiti krive in ne sme nas biti sram, če se ne srečujemo vsak dan, ampak ali iščemo redno občestvo z drugimi kristjani, da bi se medsebojno izgrajevali in spodbujali? 

Odlomek iz 2. poglavja Apostolskih del se tam ne konča. V 47. vrstici je močan zaključek: »Gospod pa jim je vsak dan pridruževal te, ki so našli odrešenje.« Občestvo vodi v evangelizacijo! Njihovo slavljenje Boga in izgrajevanje v veri sta povzročila, da jim je srce prekipevalo od Božje dobrote in to se je izlivalo na vse, ki so jih srečali. S tem se v Apostolskih delih 4,20 hvalita Peter in Janez: »Ne moreva, da ne bi govorila o tem, kar sva videla in slišala.« Evangelist D. L. Moody je nekoč rekel: »Ko je človek napolnjen z Božjo besedo, ga ne moreš utišati. Če ima človek Besedo, mora govoriti ali umreti.« 

Vera drugih nas navdihuje in nas spodbuja k večjemu pričevanju. In dvojni blagoslov skupnosti je v tem: ko začnemo z večjim pričevanjem, imamo skupino ljudi, ki se z nami lahko veselijo nad tem, kar dela Bog prek našega pričevanja! Prava skupnost se skupaj joka in skupaj veseli. Skupaj se premika naprej, enotna, z enim samim namenom: da na vse možne načine v nas in prek nas oznani in pokaže Boga. 

Vprašanja za refleksijo: 

• Ti skupnost z drugimi kristjani povzroča nemir ali ti daje tolažbo? Zakaj?
• Navedi primer, kako te je drugi kristjan blagoslovil oziroma spregovoril v tvoje življenje.
• Kako pogosto preživljaš čas z drugimi kristjani?
• Kako se lahko bolje posvetiš drugim kristjanom, da bo prišlo do pogostejših in uspešnejših pogovorov o evangeliju?