Duhovne discipline in evangelizacijaSample

5. dan: Samota in tišina

Tišina. Le redki od nas je imamo dovolj in ko pridemo do nje, ne vemo, kaj bi s tem počeli. Toda v tretjem poglavju Pridigarja beremo, da je čas za vse: za žalovanje in ples, grajenje in podiranje, iskanje in izgubljanje. Bog nas spominja, da imajo tudi tista čustva, ki nam hočejo včasih zavladati, svoje mesto v celoti človeškega bivanja. Toda kako pa naj razumemo in sprejemamo tiste trenutke, ki želijo biti neodvisni od zaposlenosti vsakdanjega življenja? 11. vrstica iz Psalma 46 je priljubljena z razlogom: »Odnehajte in spoznajte, da sem jaz Bog.« 

Disciplina samote in tišine se začne s tem, da Bogu napravimo prostor, kjer lahko govori našemu nemirnemu srcu. Pridemo z odprtimi rokami in odprtim srcem, s pričakovanjem in slutnjo, kaj bi nam Bog lahko rekel. Če imamo srečo, se nam uresničijo besede iz Izaija 30,21: »Tvoja ušesa bodo slišala za teboj besedo, ki bo pravila: ›To je pot, po njej hodite!‹ če boste morali iti na desno ali na levo.« 

Ko vsakdanji vrvež zamre nekje v ozadju, začenjamo slišati nekaj, kar se zdi skorajda tuje. Je to lahko Božji glas? se sprašujemo. V samoti in tišini začenjamo ponovno slišati Božji glas. Svet in vse njegove skrbi so za bežen trenutek potisnjene v ozadje, in mi lahko ponovno odkrijemo, kaj pomeni, da se Bog ni nikoli oddaljil od nas. 

V samoti in tišini najdemo hkrati Božjo bližino in njegovo veličino. Ko vse potihne, slišimo kapljico iz pipe, šepet lista v vetru, ustaljeno dihanje psa med popoldanskim počitkom. V tišini svet zaživi, in ponovno odkrijemo, kaj pomeni, da Bog vzdržuje vesolje in drži vse stvari v svoji desnici. Zagledamo lepoto sončnega zahoda in začutimo mehkobo blazine. Bog je nad vsem. 

In v svojih vzdihih se tudi spomnimo, da je Bog v vsem. »Zakaj v njem živimo, se gibljemo in smo.« (Apostolska dela 17,28) In v nas je položil svoj največji dar. V Drugem pismu Korinčanom 1,21–22 beremo: »Nas skupaj z vami utrjuje za Kristusa in nas mazili Bog, ki nam je tudi vtisnil pečat in v naša srca položil poroštvo Duha.« Njegova ljubezen je tako gromozanska, da si ne more pomagati, da ne bi bil tudi v naših srcih. On je v resnici v vsem in nad vsem. 

Končno nas tišina in samota vodita v takšno slavljenje in občudovanje Boga, da njegov Sveti Duh, ki je položen v nas, rodi novo življenje pričevanja za evangelij. Zavedati se začnemo, da mi v tišini najdemo Boga, mnogi pa ga ne. Vidimo, da se premnogi obračajo k drugim stvarem namesto k Bogu. Toda kaj če si Bog res želi, da bi se vsi ljudje rešili in ga spoznali? Res je, pravi Bog, ko sedimo v tišini. Ko preživimo dalj časa z Bogom, postaja naš molk glede vere v pogovorih z drugimi vse bolj oglušujoč. Tišina nas nazadnje spodbudi k več pogovorom o Jezusu, o življenju, o upanju. 

Vprašanja za refleksijo: 

• Ali tišina in samota povzročita v tebi nemir ali tolažbo? Zakaj?
• Si v svojo molitev vključil trenutke tišine in poslušanja Boga?
• Kako lahko uporabiš tišino in samoto za svojo rast v veri in za bližanje Božjemu srcu?
• Kako se tišina povezuje z evangelizacijo?