Duhovne discipline in evangelizacijaSample

3. dan: Slavljenje

C. S. Lewis je nekoč rekel: »Zame je najbolj dragocena stvar pri Psalmih to, da izrazijo isto veselje nad Bogom, kot je Davida pognalo v ples.« Ko slišiš izraz »slavljenje« oziroma »bogoslužje«, na kaj pomisliš? Morda je to sveta svečanost ali pa visoko dvignjene roke v vzneseni pesmi. Ne glede na način ali tradicijo je v osrčju slavljenja oboževanje in proslavljanje. Z očmi uprtimi navzgor priznavamo enega Stvarnika in Bitje, ki ga kličemo: »Aba, Oče« (Pismo Rimljanom 8,15), ter izpovedujemo, da je vreden vse naše hvale in vseh naših naporov. Vsak dih, ki ga živimo, živimo zanj. 

Morda je najboljša slika tega v Drugi Samuelovi knjigi 6,5, kjer vidimo Davida in njegove može, ki selijo Gospodovo skrinjo v Jeruzalem: »David in vsa Izraelova hiša sta rajala pred Gospodom ob vseh glasbilih iz cipresovine, ob citrah, harfah, bobnih, kraguljčkih in ob cimbalah.« Boga so slavili s svojim telesom in umom, s srcem in z močjo. 

Disciplino slavljenja začnemo s priznanjem, kdo je Bog. S sklonjenim srcem pritrdimo absolutnosti Boga: Vsevedni in Vseprisotni, ki pa se vendarle skriva tudi v sencah našega srca. Ko ga poveličujemo za njegovo dobro in za milost, ki jo je izlil na nas, hkrati razglašamo svoje skrajno uboštvo in zlomljenost. Prva kroniška knjiga 16,23–31 nam daje koristne smernice glede tega, kaj vse spada v slavljenje in oboževanje Boga. 

Med slavljenjem izkušamo, da se naše srce še bolj zaljubi v našega Odrešenika, saj ga vidimo bolj jasno. In ko se poglablja naša ljubezen, se krepi tudi naša pripravljenost, da bi bili vse to, kar on želi, da smo. V Pismu Rimljanom 12,1 piše: »Ker je torej Bog tako usmiljen, vas rotim, bratje: darujte svoja telesa v živo, sveto in Bogu všečno žrtev; to je vaše smiselno bogoslužje.« Naš naslednji korak pri slavljenju je torej priznanje, da se resnično slavljenje oziroma bogoslužje ne konča, ko utihne zadnja pesem ali ko se izreče zadnja molitev. Pravo slavljenje Boga se giblje skozi vsak trenutek življenja. Verjetno smo že precejkrat slišali ali brali o tem, kako naj bi bilo naše telo »živa žrtev«. To nam lahko vzbudi predstavo o nekom, ki se zvija v agoniji, dokler (1) mu ne uspe pobegniti s prizorišča ali pa (2) izgubi boj in se preda. 

Dejstvo je, da naša življenja niso naša last. Odkupljena so bila za visoko ceno. Od nog do glave pripadamo Gospodu. Odkupljeni, prenovljeni. Primerjava z gosenico, ki postane metulj, je tukaj zelo na mestu. Še danes smo ista oseba, kot smo bili nekoč … toda mnogo boljša. 

Ko se predamo dejstvu, da smo živa žrtev pod močno in ljubečo roko Boga, ki skrbi za naše dobro in za dobro sveta, nas naše slavljenje vodi v to, da govorimo o njem še drugim.

Tudi v najbolj mračnih in težkih situacijah ne moremo drugega, kakor da o Bogu, ki ga častimo, povemo še drugim. Pavel in Sila sta doživela tole: 

»Okoli polnoči sta Pavel in Sila molila in pela Bogu hvalnice, drugi jetniki pa so ju poslušali. Iznenada pa je nastal silen potres, tako da se je ječa v temeljih zamajala; v hipu so se vsa vrata odprla in vsem jetnikom so odpadle verige. Ječar se je prebudil. Ko je videl, da so vrata ječe odprta, je izdrl meč in se hotel ubiti; mislil je, da so mu jetniki pobegnili. Pavel pa mu je zaklical z močnim glasom: ›Nič žalega si ne stôri! Vsi smo še tukaj!‹ Ječar je zahteval luč in planil noter. Trepetaje je padel pred Pavla in Sila, nato ju je popeljal ven in vprašal: ›Gospoda, kaj naj storim, da se rešim?‹ Odgovorila sta mu: ›Veruj v Gospoda Jezusa in rešen boš ti in tvoja hiša!‹ Nato sta oznanila Gospodovo besedo njemu in vsem, ki so bili v njegovi hiši.« (Apostolska dela 16,25–32) 

Pravo slavljenje se mora izraziti drugim. Peter in Janez povesta to takole: »Ne moreva, da ne bi govorila o tem, kar sva videla in slišala.« (Apostolska dela 4,20) Okusili smo Božjo dobroto in zdaj nas vleče k temu, da njegovo prijaznost in milost delimo z drugimi. Sad dopolnjenega slavljenja je življenje, ki razglaša Boga. 

Vprašanja za refleksijo: 

• Na kakšne načine najbolje slaviš Boga?
• Si kdaj med slavljenem močno ali na novo izkusil Boga? Če je tako, kako?
• Kakšno vlogo je imelo slavljenje pri tvojem osebnem širjenju evangelija?
• Kako te Bog kliče, da bi svoje slavljenje uporabil za to, da bi ga razširil na ljudi okrog sebe?