Duhovne discipline in evangelizacijaSample

6. dan: Priznavanje grehov

Čisto nič ni zabavno priznati, da nimamo prav, še posebej, če smo koga globoko prizadeli. V eni od izdaj publikacije Today in the Word iz leta 1993 najdemo tole zgodbo:

V toaletnih prostorih svojega londonskega kluba je časopisni založnik in politik William Beaverbrook po naključju naletel na mladega poslanca Edwarda Heatha, o katerem je pred nekaj dnevi objavil žaljiv uvodnik. »Dragi moj fant,« je rekel Beaverbrook, ki mu je ob srečanju postalo nerodno. »Ponovno sem razmislil o stvari in ugotovil, da nimam prav. Tukaj in zdaj se želim opravičiti.« »Zelo lepo,« je zagodrnjal Heath. »Ampak naslednjič bi si želel, da bi me žalili na stranišču in se opravičili v svojem časopisu.«

Sprava z Bogom in z drugimi je vedno težka pot. Ko priznamo svojo napako, nam ljudje včasih ne odpustijo. Pri Bogu pa se to ne zgodi nikoli. Prvo Janezovo pismo 1,9 nam pravi: »Če svoje grehe priznavamo, nam jih bo odpustil in nas očistil vse krivičnosti, saj je zvest in pravičen.« Bog vedno odpusti. 

Disciplina priznavanja grehov se začne s ponižnim srcem, ki si želi, da bi mu bilo odpuščeno. V Psalmu 32,3 David pravi: »Ko sem molčal, so moje kosti postale krhke zaradi mojega vpitja ves dan.« Priznavamo, da smo pomanjkljivi in ne ustrezamo temu, za kar nas je Bog ustvaril. Včasih se nam naš greh zdi globlji in grši, včasih pretanjen in tih. Oboje žali Boga. Oboje naj bi nas spravilo na kolena. Preprosto moramo si prizadevati za pravi odnos z Bogom. 

A. W. Tozer v svoji knjigi Spoznanje svetega pove takole: 

»Dokler se ne vidimo tako, kot nas vidi Bog, se verjetno ne bomo preveč vznemirjali nad razmerami okrog nas, razen če se tako zelo sprevržejo, da ogrožajo naš udobni življenjski slog. Naučili smo se živeti z nesvetostjo in se navadili gledati nanjo kot na nekaj naravnega in pričakovanega.« 

Čudovito je, da če priznamo grehe Bogu, on vedno odpusti. Vedno. Samo nekaj vrstic naprej v Psalmu 32 gre David k dejanjem: »Svoj greh sem ti dal spoznati, svoje krivde nisem prikrival; dejal sem: ›Priznal bom svoje pregrehe Gospodu.‹ In ti si odpustil krivdo mojega greha.« (v. 5) S priznanjem dahnemo vzdih olajšanja, saj vemo, da nam je odpuščeno. Bog vrže naš greh tako daleč, kakor je vzhod oddaljen od zahoda. Odpuščeno ti je za zmeraj. 

Kakšen Bog je ta, ki nikoli ne drži zamere in nam nikoli ne omenja naših pregreh? Takšnega Boga želimo vsi spoznati. To je oče izgubljenega sina. Ko popolnoma izkusimo svobodo, ki je v odpuščanju, tudi drugim ljudem izkazujemo več milosti in usmiljenja. Resnično priznanje greha, ki pelje v popolno odpuščanje, vpliva na vse, kar delamo, in na vse naše odnose. Z našega drevesa začne svobodno padati sad prijaznosti, dobrote in nežnosti. 

Končno nas disciplina priznavanja grehov usposobi, da pokažemo in podelimo sporočilo evangelija tistim, ki Jezusa še ne poznajo. Velika pripoved o Božjem delu v zgodovini je polna zgodb o njegovem usmiljenju in dobroti do teh, ki so grešili proti Bogu. Želimo si, da bi vsi spoznali, kako so resnično ljubljeni v Kristusu in kako so jim slaba dejanja odpuščena. Govorimo o ljubezni, ki za zmeraj onemogoči krivdo in sramoto. 

Vprašanja za refleksijo: 

• Ti priznavanje grehov povzroča nemir ali ti daje tolažbo? Zakaj?
• Kako ti je Bog prišel naproti v trenutkih, ko si priznal kakšen greh v preteklosti?
• Kako lahko uporabiš priznavanje grehov za bližanje Božjemu srcu?
• Kje vidiš vlogo priznavanja grehov v povezavi z osebnim širjenjem evangelija?