Duhovne discipline in evangelizacijaSample

4. dan: Molitev

Martin Luther je nekoč rekel: »Biti kristjan brez molitve je prav tako nemogoče kakor biti živ brez dihanja.« Če se ozremo na Jezusov zgled, je res nemogoče, da bi iz pristne podobe življenja z Bogom izločili molitev, ki je tako pomembna. Jezus je molil sam in molil skupaj z drugimi. Njegovo življenje je popolna podoba povezanosti s svojim Bogom Očetom. V Evangeliju po Mateju 6,5–8 nam Jezus pove, kako naj molimo: 

In kadar molite, ne bodite kakor hinavci. Ti namreč radi molijo stoje po shodnicah in vogalih glavnih ulic, da se pokažejo ljudem. Resnično, povem vam: Dobili so svoje plačilo. Kadar pa ti moliš, pojdi v svojo sobo, zapri vrata in môli k svojemu Očetu, ki je na skrivnem. In tvoj Oče, ki vidi na skrivnem, ti bo povrnil. Pri molitvi pa ne blebetajte kakor pogani; mislijo namreč, da bodo uslišani, če bodo veliko govorili. Ne postanite jim podobni, saj vaš Oče ve, česa potrebujete, preden ga prosite. 

Molitev se mora začeti v pravem duhu. Zakaj molimo? Za druge? Za sebe? Iz krivde? Potrebe? Dejstvo je, da vse delamo z določenim motivom. Ko se poglobimo v skrite kotičke svojega srca, si moramo priti na čisto z Bogom. Edina molitev, ki si jo Bog želi, je iskrena molitev. 

Potem se lotimo molitve, ki je izrazna in ustvarjalna. Je slavljenje in čaščenje, je posredovanje in priznanje. V Evangeliju po Mateju 6,9–13, Jezus usmeri svoje učence: 

»Vi torej molíte takóle: Oče naš, ki si v nebesih, posvečeno bodi tvoje ime. Pridi tvoje kraljestvo. Zgôdi se tvoja volja kakor v nebesih tako na zemlji. Daj nam danes naš vsakdanji kruh; in odpústi nam naše dolge, kakor smo tudi mi odpustili svojim dolžnikom; in ne vpelji nas v skušnjavo, temveč reši nas hudega.« 

Ali vidiš, za kaj gre tu? Jezus najprej pove: »Vi torej molíte takóle.« Na tak način. To je zgled molitve, ki vključuje slavljenje, posredovanje, priznanje in prošnje. Ni pravega ali napačnega načina molitve, nikoli pa ne smemo pozabiti, da mora molitev prihajati iz srca. Naj bo to pravoverna tradicionalna molitev ali molitev, ki se je porodila v tvojem umu in srcu: disciplina molitve nas mora vedno in vselej pritegovati bližje k Jezusovemu srcu in k njegovi ljubezni do izgubljenega sveta, ki umira. 

Molitev povečuje strast. Gibanje za molitev 24/7 ima že dolgo časa Upesnjeno vizijo, v kateri se razkriva radikalen pogled na molitev, ki spreminja vse. V njej so naslednje besede: »S krvjo in potom in mnogimi solzami, z neprespanimi nočmi in jalovimi dnevi, molijo, kakor da je vse odvisno od Boga, in živijo, kakor da je vse odvisno od njih.« 

Takšna vizija molitvenega življenja nas pelje nazaj k Jezusu in k njegovemu zgledu molitve. Ko posredujemo za svet, se naše srce približa marginaliziranim, zlomljenim, izgubljenim. Naš »Kako dolgo, Gospod?« se prevede v dejanja, saj ne moremo več prenesti misli na to, da ljudje okrog nas živijo brez ene stvari, ki je zares pomembna: Jezusa. Charles Spurgeon je svoje hrepenenje izrazil takole: »Če naj bodo grešniki obsojeni, naj vsaj lezejo v pekel preko naših teles. Če naj se pogubijo, naj se pogubijo z našimi rokami okrog njihovih kolen. Naj nihče ne pride tja, ne da bi bil prej posvarjen in ne da bi prej molili zanj.« 

Pristna, resnična, srčna molitev povzroči, da hoče naše srce raznesti od dobre novice o Jezusu za tiste, ki so še vedno v temi. 

Vprašanja za refleksijo: 

• Kako gledaš na molitev?
• Kateri zgledi molitve ti najbolj pomagajo, da se približaš Bogu?
• Na kakšne načine lahko vgradiš molitev v svoje vsakodnevno življenje?
• Kako lahko uporabiš svoje trenutke molitve za to, da povečaš svojo strast za pričevanje o evangeliju?