Predaja

Starševstvo nas bolj kot karkoli drugega v življenju uči, da ne moremo vedno imeti nadzora nad vsem. Ne moremo kontrolirati zaznav, odzivov, razlag ali vedenja ljudi. Ne glede na to, kako zelo si želimo, da bi bilo nasprotno res, ne moremo nadzirati odločitev naših otrok in njih posledic. 

Vedno sem sanjala o popolni družini. Mislila sem, da obstaja nekakšna formula, s pomočjo katere bodo rezultati takšni, kot sem si jih zamislila. Nisem vedela, da bo blagoslov pomešan s toliko dela, solz, vprašanj in srčnih bolečin. 

Moj najstarejši sin je moj izgubljeni sin. Podobno kot v priliki iz Lk 15 se je odvrnil od naših naukov in si utiral svojo pot. Ko je bil v srednji šoli, smo ga poslali v dijaški dom. Temna in ovinkasta pot, ki je vodila do te odločitve, je bila grozljiva. Pil je, kadil elektronske in druge cigarete in bil popolnoma neobvladljiv. Zelo ga imam rada in trepetala sem zanj ter za njegovo prihodnost.

Medtem ko je bil zdoma, sem kar naprej poslušala pesem, ki pravi: »Vse predajam Jezusu. Vse mu svobodno dajem. Vedno ga bom ljubil in mu zaupal. V njegovi navzočnosti bom vsak dan živel.« Vedno znova. 

Bila sem nenehen boj, da bi popustila in sina zaupala Bogu. Bilo je izčrpavajoče. Držala sem se obljube iz Iz 40,31, ki pravi: »Tisti pa, ki zaupajo v Gospoda, obnavljajo svojo moč, vzdigujejo trup kakor orli, tekajo, pa ne opešajo, hodijo, pa ne omagajo.« Njegovo moč sem potrebovala prav na vsakem koraku.

Dolgo je bilo treba, da sem spoznala, da ne glede na to, po kakšni formuli se ravnam, ni od mene odvisno, kdo bodo moji otroci. Zmage in porazi, uspehi in neuspehi niso samo moji. Tako kot jaz imajo tudi oni svobodno voljo. Tako kot imam jaz v srcu prostor, ki ga lahko zapolni samo Bog, ga imajo tudi moji otroci. Tako kot je Bog zasledoval mene, ko sem močno in hitro, kot je le bilo mogoče, bežala, zasleduje tudi njih in jim ponuja možnost, da se mu predajo in izberejo Njega.

Še vedno se učim, kako Bogu predati in prepustiti svoje otroke. Zdaj vem, da jih lahko vodim le po svojih najboljših močeh, nato pa se moram odločiti in svoje upanje položiti v Gospoda. Bog je zvest in ko vanj zaupam, mi On vedno daje moč. 

Če si kot jaz in se trudiš, da bi svoje otroke zaupala Bogu, naj te opogumim. Svojemu mladostnemu razmišljanju navkljub, popolna družina ne obstaja. Prav tako ni hitrih rešitev za naše težave. Obstaja samo vsakodnevno zavedanje, da so Božje obljube resnične. Vsak dan znova se moramo odločiti, da se mu predamo. To je edina formula, ki sem jo našla in ki deluje: predati se, upati v Njega, najti moč. Vedno znova.