Pokorščina

Ko se mi je rodila deklica, si niti v sanjah nisem predstavljala, da bo prišel dan, ko jo bom morala deliti z drugo žensko. Z njenim očetom sva se ločila, ko je bila stara šest let, se oba ponovno poročila in čeprav njegova žena nima svojih otrok, je vesela, da lahko sodeluje pri vzgoji moje hčerke. Meni pa je to bil eden največjih izzivov, s katerimi sem se kdajkoli soočila. 

Pred nekaj leti je materinski dan padel na vikend njenega očeta. S hčerko sva vse splanirali in niti na misel mi ni prišlo, da ta dan moja hči ne bi bila ob meni. Materinski dan je pripadal meni. Konec koncev sem jo rodila jaz, kot dokaz pa imam brazgotino po carskem rezu. 

Tistega jutra se je moj bivši mož oglasil in me vprašal, kdaj lahko hčerko pričakuje. Svojo ženo je želel na materinski dan počastiti z mojo hčerko. Bila sem zgrožena, da si je drznil prositi kaj takega. Jokala sem in kričala: »Ona sploh ni mama! Ne sme imeti MOJE hčerke na materinski dan!« Na vso moč se je trudil, da bi mi razložil, kako pomembno je to, jaz pa sem vztrajala in je z njo nisem hotela deliti pod nobenim pogojem. 

Kmalu po pogovoru me je Bog spomnil na stvari, ki jih jaz lahko naredim za svoji pastorki in na to koliko ju imam rada. Morda nisem njuna mama, vendar zanju naredim vse, kot bi to bila. Tu sem, ko me potrebujeta in tudi onidve me imata radi. 

Moja hčerka obožuje svojo mačeho. Morda nima brazgotine po carskem rezu, ki bi dokazovala, da je rodila otroka, vendar je mojo hčerko ljubila, podpirala in skrbela zanjo od trenutka, ko se je odločila, da bo vstopila v njeno življenje. Mama dela stvari brez nazivov ali priznanj. Tistega popoldneva sem se bivšemu možu in njegovi ženi za svoje žaljive besede opravičila, deklico pa odpeljala na njun dom, da bi skupaj preživeli popoldne. 

Apostol Pavel v pismu Efežanom pravi, da moramo biti »popolnoma ponižni, krotki in potrpežljivi, prenašati drug drugega v ljubezni. Po najboljših močeh si prizadevati ohranjati edinost Duha z vezjo miru.« 

Nenehno si prizadevam, da bi ta verz uporabila v svojem življenju in se naučila vzgajati tako, kot želi Bog: s ponižnostjo, potrpežljivostjo in z ljubeznijo. Vsak od staršev v naši mešani družini se trudi ohranjati edinost in mir. Vsakodnevno se žrtvujemo, da bi drug drugemu izkazovali milost in prijaznost ter zaupamo, da ima vsak od nas dobre namene. Dobro skupno starševstvo je izziv, vendar je mogoče.

Ne glede na tvoje okoliščine – lahko si mati samohranilka, poročena ali pa živiš v mešani družini – imamo veliko priložnosti za ponižno starševstvo. Poklicani smo, da izkazujemo ljubezen in spoštovanje vsem, našim otrokom, pa tudi tistim, ki nam pomagajo pri njihovi vzgoji. To ni le pozitiven zgled za naše otroke, kako ljubiti druge, temveč tudi čast Bogu.