Zaupanje

Ko naši malčki pridejo na svet, so od nas popolnoma odvisni. Tako zelo si želimo, da bi jih zaščitili, pa še vseeno dobijo plenični izpuščaj, bolečine v trebuhu in prvi prehlad. Biti dojenček je težko, še težje pa je morda za mame, ki svoje malčke opazujejo, kako se ti s težavami spopadajo. 

Ko je bil moj otrok star štiri dni, je dobil zlatenico in je potreboval fototerapijo. Od petka zvečer do nedelje opoldne je moral ležati v 'skrinji' z UV-svetlobo. Edini čas, ko smo ga lahko vzeli ven ali ga držali, je bil, da smo ga nahranili in mu zamenjali plenico. To sem sovražila. Vedela sem, da je zdravljenje potrebno, da mu bo bolje, a se mi je vseeno srce trgalo, ker ga nisem mogla zaščititi pred vsem tem. Počutila sem se tako nemočno. Na srečo je bilo nazadnje vikenda le konec in zdravljenje je bilo uspešno. 

Ti težki dnevi so mi pomagali spoznati, da je ključ do preživetja starševstva zaupanje v Boga. On je pravi zaščitnik mojega otroka. Čeprav imam pomembno vlogo, so moje zmožnosti omejene, njegove pa ne. In čeprav imam svoje malo bitjce zelo rada, ga Bog ljubi še bolj. Lahko zaupam, da je moj otrok v Njegovih rokah na varnem. 

Odločitev, da Bogu zaupamo svoje otroke, ni lahka. Morda razumsko vemo, da je Bog vreden zaupanja, vendar mu vseeno težko prepustimo svoje dvome in strahove. Vendar se lahko z vajo naučimo popustiti in odložiti težo svojih skrbi k vznožju križa. 

Izaijeva knjiga obljublja, da bo Bog v popolnem miru ohranil tiste, katerih misli so trdne, ker zaupajo vanj. Ko se odločimo, da bomo svoje otroke zaupali Bogu, bo naše tesnobne misli nadomestil s svojim mirom. To je nekaj, kar bomo morali početi vedno znova in znova, vse otrokovo življenje. Prej ko bomo obvladale to izmenjavo, prej se bomo lahko naučile živeti v svobodi, ki jo je Bog za nas mame pripravil.