Tveganje

Kot mama treh fantov sem se naučila, da je Bog vsakega fantiča ustvaril z željo po pustolovščini. Ko so bili moji fantje majhni, so vedno izvajali akrobacije, kot da bi bili zvezde v akcijskih filmih. Kljub mojim opozorilom, naj bodo previdni, so neustrašno tekali, skakali, drseli in se kotalili vsepovsod. Vsak dan so iskali nove priložnosti, da presežejo meje, tvegajo in raziščejo nekaj novega.  

Nekoč smo se na počitnice odpravili v Veliki kanjon. Navdušeni, so želeli preizkusiti, kako blizu roba lahko grejo. To je bilo zame strašljivo! V glavi so mi rojila vprašanja, kot: »Kaj če padejo?« in »Kaj če jim spodrsne?«. Moji fantje pa so takrat brez dvoma hrepeneli le po pustolovščinah. 

Verjamem, da je Bog ustvaril moje fante takšne zato, da so lahko odsev Njega samega. Sveto pismo nam kaže, da Bog ljubi pustolovščine in da je veliko tvegal. Trdim na primer, da je bilo največje tveganje, ki ga je Bog kadar koli sprejel, ko je poslal svojega sina Jezusa, da bi umrl za naše grehe. Daje nam možnost, da izberemo največje darilo, kar jih je bilo kdajkoli dano in ob tem tvega, da Kristusa morda ne bomo sprejeli. 

Moj srednji sin je star 18 let in se pripravlja na največjo pustolovščino v svojem življenju. Sam se odpravlja v Mehiko, kjer bo oznanjal evangelij tistim, ki Jezusa še ne poznajo. Ko mi je prvič povedal, k čemu ga Bog kliče, sem najprej pomislila: »To ni varno. To je preveč tvegano.« Bog me je hitro opomnil, da mojih fantov ni poklical, da bi igrali varno. Poklical jih je, naj tvegajo. Moja naloga pa je, da jih podpiram v njihovem poklicu, ne pa da jih zaradi svojih strahov zadržujem. 

Bog mi je s trenutki, kot je bil ta v Velikem kanjonu, pomagal spoznati, da je z vsako majhno pustolovščino pripravljal moje fante na večjo pustolovščino za gradnjo Božjega kraljestva. V čast mi je, da jih lahko pri tem podpiram, drugim pa pripovedujem o izbiri, ki jo imajo. Namreč, da izberejo Jezusa in živijo svojo pustolovščino.