Bitka v umuSample

“Ne morem si pomagati!”

Nebo in zemljo kličem danes za pričo proti vam: predložil sem ti življenje in smrt, blagoslov in prekletstvo. Izberi torej življenje, da boš živel ti in tvoj zarod. - Mojzes 30,19

Ko začne Bog obračunavati z našim napačnim vedenjem, je tako lahko reči: “Ne morem si pomagati.” Zahteva kar precej poguma in vere, da rečemo: “Pripravljen sem sprejeti odgovornost in urediti svoje življenje.”

Glavni problem je izogibanje, kar ni soočanje s spornimi stvarmi. Napačne stvari ne bodo kar odšle samo zato, ker jih nočemo priznati. Pogosto potlačimo stvari. Skrivamo se pred njimi; in dokler tako delamo, imajo moč nad nami. Težave, ki smo jih žive zakopali, nikoli ne umrejo.

Leta sem se izogibala soočenju zaradi zlorab v otroštvu. Moj oče me je zlorabljal, zato sem odšla od doma teden dni po tem, ko sem dopolnila osemnajst let. Mislila sem, da se bom izognila problemu tako, da zapustim dom, nisem se pa zavedala, da nosim problem v svoji duši. Tičal je v mojih mislih, stališčih in besedah. Vplival je na moja dejanja in prizadel vse odnose. Pokopala sem svojo preteklost in potlačila svoje težave. Ni nam treba živeti v preteklosti – pravzaprav nas Božja beseda opogumlja, naj jo pozabimo in izpustimo. Seveda pa to ne pomeni, naj prezremo njene posledice in se pretvarjamo, da nismo ranjeni.

Grdo sem se obnašala in negativno razmišljala. Prav tako sem imela veliko izgovorov. Z ničemer iz preteklosti se nisem spoprijela. Samo smilila sem se sama sebi in govorila: “Ne morem si pomagati. Nisem kriva, da sem bila zlorabljena.” In res nisem bila kriva. Je pa na meni ležala odgovornost, da dovolim Bogu, da mi pomaga premagati vse vezi, ki so me stiskale in so bile posledica zlorabe.

Bog me je začel osvobajati tako, da me je soočil z napačnimi mislimi, ki sem jih v preteklosti sprejela in dovolila. Moje mišljenje se je moralo spremeniti, da bi se potem lahko spremenilo moje življenje. Najprej sploh nisem hotela sprejeti odgovornosti za lastne misli. Mislila sem, da si ne morem pomagati pri tem, kaj razmišljam – stvari so kar prišle v mojo glavo! Sčasoma sem se naučila, da lahko izbiram lastne misli in da lahko o nečem namerno premišljujem. Naučila sem se, da ni treba sprejeti vsake misli, ki prileti na um. Lahko zavržem napačne misli in jih nadomestim s pravimi.

Naučila sem se, da namesto občutka nemoči nad lastnimi mislimi, ki so polnile moj um, lahko – moram – narediti nekaj koristnega.

Velik del našega razmišljanja je ustaljen. Če redno razmišljamo o Bogu in dobrih stvareh, bodo Bogu všečne misli postale naravne. Tisoče misli dnevno prileti na naš um. Morda mislimo, da jih ne moremo nadzirati, ampak jih lahko. Prav nič se nam ni treba naprezati, da napačno razmišljamo, medtem ko pravilno razmišljanje zahteva veliko napora. Ko se začenjamo spreminjati, se bomo morali boriti.

Naš um je bojno polje in satan začne uresničevati svoj zlobni načrt za nas običajno prav skozi naše misli. Če se nam zdi, da ne moremo obvladovati svojih misli, nas bo satan pretental in porazil. Ampak mi se lahko odločimo, da razmišljamo na Bogu všečen način. Nenehno se odločamo. Kje te odločitve izvirajo? Iz naših misli. Naše misli postanejo naše besede in naša dejanja.

Bog nam je dal moč odločanja – da izberemo prave misli namesto napačnih. Ko pa se enkrat odločimo, moramo vztrajno nadaljevati z izbiranjem pravih misli. Ne gre za enkratno odločitev, ampak postaja lažje. Bolj ko izpolnjujemo svoje življenje z branjem Svetega pisma, molitvijo, slavljenjem in druženjem z drugimi verujočimi, lažje nam bo še naprej izbirati prave misli.

Morda se vam zdi, kot da vam pravim, da krščanstvo ni nič drugega kot neprestan boj. To je sicer deloma res, ampak je le delček zgodbe. Preveč je ljudi, ki si želijo zmagovalnega krščanskega življenja, nočejo pa se boriti v bitkah. Seveda zmaga pomeni zmagati in premagati ovire. Prav tako si moramo zapomniti, da je neposlušnost Bogu težja, kot če izberemo zmagovalno življenje. Seveda so bitke, ampak so vredne napora.

Pravo razmišljanje je treba vaditi; ni vedno lahko niti se nam ne zdi naravno, da se osredotočamo samo na dobro. Toda če vemo, da je to pot v življenje – tako v sedanje kot večno – je pravo razmišljanje vredno napora in bitk.

Ko nas bombardirajo dvomi in strah, se moramo upreti. Nikoli več nočemo reči: “Ne morem si pomagati.” Želimo verjeti in reči: “Bog je z menoj, On mi daje moč. Bog mi omogoča zmago.” Apostol Pavel je to izrazil takole: “Hvala torej Bogu, ki nam daje zmago [nas dela zmagovalce] po našem Gospodu Jezusu Kristusu. Zato, moji ljubi bratje, bodite stanovitni (trdni), neomahljivi, nadvse uspešni v Gospodovem delu [da ste vedno boljši, odlični, ko delate več kot dovolj, ko služite Gospodu], ker veste in se nenehno zavedate, da vaš trud v Gospodu ni prazen [ni nikoli brezploden ali nesmiseln]” (1 Korinčanom 15,57–58).

Lahko izberemo. Ne samo, da lahko izberemo, mi zares izberemo. Če slabih misli ne pahnemo iz svojega uma, jim dovolimo, da nas napadejo in nas zajamejo v ujetništvo.

Potrebujemo nakaj časa, da se naučimo izbrati dobro in zavreči slabo. Ne bo lahko, se pa premikamo v pravo smer, kadarkoli prevzamemo odgovornost in se prav odločimo.

Mogočni Bog, spomni me, da vsak dan lahko izbiram in da dejansko izberem. Prosim, pomagaj mi opazovati misli in izbirati samo tiste, ki mi bodo pomagale premagati hudiča in zmagati bitko za moj um. V Jezusovem imenu. Amen.