Bitka v umuSample

Trdna vera

[Abraham pa je, čeprav ni imel razloga] na osnovi upanja proti upanju veroval, da bo postal oče mnogih narodov, kakor je bilo rečeno: Takó bo s tvojim [brezštevilnim] potomstvom. In vera se mu ni omajala, čeprav je videl, da mu je telo že [popolnoma] zamrlo, saj je imel nekako sto let, in da je [ko je vse upošteval] Sarina maternica omrtvela. Glede Božje obljube pa ni podvomil v neveri niti se ni dal zbegati z nezaupnostjo, marveč se je v svoji veri še okrepil in izkazal čast in slavo Bogu, popolnoma zadovoljen in prepričan, da je Bog zmožen in močan, da bo to, kar je obljubil, tudi uresničil. - Rimljanom 4,18–21

Zgodba o Abrahamu me vedno preseneča, ne glede na to, kolikokrat sem jo že prebrala. Ne gre samo za to, da je pri stotih letih dobil sina. To je čudež. Ampak prav tako osupljivo je petindvajsetletno čakanje na uresničitev obljube. Bil je star petinsedemdeset let, ko mu je Bog obljubil sina.

Sprašujem se, kdo izmed nas bi zares verjel Bogu in pričakoval izpolnitev petindvajset let. Najbrž bi večina izmed nas rekla: “Najbrž nisem dobro slišal Boga.” “Zdi se mi, da Bog v resnici ni tako mislil.” Ali pa: “Moram iti nekam drugam, da dobim svežo besedo od Gospoda.”

Sara in Abraham sta naletela na težavo, ko sta čakala na to obljubo. Da bi dobila, kar sta želela, sta “uporabila” Sarino deklo Agaro in rodila je sina. Bog pa je Abrahamu jasno pokazal, da to ni Njegov način uresničenja obljube. Prepričana sem, da je njuno dejanje zakasnilo prihod od Boga obljubljenega otroka.

V svoji nepotrpežljivosti pogosto vzamemo stvari v svoje roke. Mislimo, da smo dobili “pametno zamisel”, svoj načrt, za katerega upamo, da ga bo Bog blagoslovil. Taki načrti tlakujejo pot zmedi in zmešnjavi. Spoprijemanje s posledicami pa povzroči zamudo čudeža.

Ko se je Mojzes spustil s Sinaja, potem ko mu je Bog dal tabli z desetimi zapovedmi, je videl hudobijo Izraelcev, ki so postali nepotrpežljivi v čakanju. V jezi je Mojzes razbil tabli, na kateri je Bog sam napisal zapovedi. Čeprav lahko razumemo Mojzesovo jezo, moramo vedeti, da je ni sprožil Bog. Zato se je moral Mojzes ponovno povzpeti na goro Sinaj in še enkrat je moral skozi postopek pridobivanja desetih zapovedi.  Mojzes je sicer sprostil napeta čustva, a to ga je stalo precej dodatnega dela. To je dober nauk za vse nas. Najprej moramo moliti in se strinjati z Božjim načrtom, ne pa načrtovati in moliti, da se naš načrt uresniči.

Običajno je težko verjeti Bogu in potem vztrajati leto za letom.

Včasih mi ljudje po naših srečanjih pripovedujejo žalostne zgodbe. Spodbujam jih, naj postanejo pozitivni in vedri. Nekateri natančno prisluhnejo vsaki besedi, prikimajo, morda se celo nasmehnejo, potem pa izrečejo najbolj negativno besedo: “Ampak …” S to edino besedo izničijo vse, kar sem povedala. To ni Abrahamov duh.

Sveto pismo nam ponuja obljube, upanje in spodbudo. Bog obljublja dobro tistim, ki Mu služijo. Navkljub težavam – in nekateri ljudje doživljajo zares grozne stiske – Bog še vedno obljublja dobro. Naš občutek za dobro morda ni enak kot Božji. Najbrž ni najbolje za nas, da hipoma dobimo, kar želimo. Včasih je čakanje najboljše, ker pomaga razvijati Božji značaj v nas.

Gospod se je odločil, da nam izkazuje dobroto in nas osrečuje; hudič pa se je odločil, da bo delal, kar je narobe in da nam bo grenil življenje. Lahko ostanemo potrpežljivi in še vedno verjamemo Božjim obljubam ali pa dovolimo hudiču, da nam šepeta v uho in nas zavaja.

Premnogi smo spregledali dejstvo, da je Bog avtor, idejni oče čudežev. Specializiral se je za nemogoče: nerodovitni Sari je priskrbel sina; Izraelcem je razprl Rdeče morje, da so šli skozenj kakor po suhem; z enim samim kamnom, ki je poletel iz prače, je premagal Goljata. To so čudeži. To je delovanje Svetega Duha, kljubovanje naravnim zakonom (On je postavil pravila, zato jih lahko tudi opusti).

11. poglavje Pisma Hebrejcem je poglavje o veri in o pogumnih Božjih junakih, ki so si drznili verovati obljubam. “Brez vere pa je nemogoče biti Bogu všeč in Mu biti v zadovoljstvo, kajti kdor prihaja k Bogu, mora [nujno] verovati, da Bog obstaja in da poplača tiste, ki ga iskreno in prizadevno iščejo” (v. 6).

Ko premišljujem to vrstico, lahko vidim, kako se hudič prikrade. Reče nam: “Ja, to je res. Tisti ljudje so bili res nekaj posebnega. Ti pa nisi pomemben. Bog ne bo naredil nič posebnega zate. Le zakaj bi moral?”

To je satanova laž, in to taka, ki ji mnogi zlahka nasedejo. Bog ljubi prav vsakogar izmed nas in Sveto pismo pravi, da je On naš Oče. Vsak dober oče želi svojim otrokom izkazovati dobro. Bog pa želi delati dobro nam vsem.

Pričakuj čudež v svojem življenju. Pričakuj mnoge čudeže.

Trdna vera v Božje obljube prinaša dobre sadove, ker jih Dobri pošilja k nam. Ne obupajte in videli boste sadove svoje trdne vere.

Dragi nebeški Oče, odpusti mi pomanjkanje vere. Odpusti mi, ker dovoljujem satanu, da me ogoljufa, preslepi in prepriča, da nisem cenjen/-a in da nisem vreden/-na Tvojih čudežev. Vreden/-na sem, ker si me Ti naredil vrednega/-o. Ti si Bog nemogočega. Prosim te, pomagaj mi, da bom čakal/-a nate in ne bom nikoli obupal/-a. Molim v imenu Jezusa Kristusa. Amen.