Bitka v umuSample

Dobiti, kar želimo

Nasloni se, zaupaj, bodi prepričan v Gospoda z vsem svojim srcem in umom, na svoj vpogled ali razumnost pa se ne zanašaj. Na vseh svojih poteh Ga spoznavaj, prepoznavaj in priznavaaj, in On bo usmerjal in uravnaval tvoje steze. - Pregovori 3,5–6

Običajno vem, kaj si želim, in rada to dobim. Prav taka sem kot večina ljudi. Ko ne dobimo, kar si želimo, naša negativna čustva kar izbruhnejo. (Spomnite se, da se taki občutki začnejo z mislimi.)

“Čez celo mesto sem se peljala, da bi kupila to obleko, vi pa nimate moje številke?”

“Kako to mislite, da nimate več HDTV? Saj ste jih oglaševali v svoji brošuri.”

Večina izmed nas tako ravna – in ko ne dobimo, kar si želimo, grenimo življenje ljudem okrog sebe. Tega se nismo naučili v šoli, morda nam je že prirojeno.

Ko sem pisala zgornje izjave, sem se spomnila prizora iz trgovine. Mlada mamica je potiskala nakupovalni voziček in se ustavila ob policah s kosmiči. Njen še ne dveletni otrok se je stegoval proti škatli: “Hočem! Hočem!”

“Ne,” mu je rekla mami. “Teh imamo doma še veliko.” V voziček je položila drugo škatlo.

“Hočem! Hočem!” je vztrajal otrok. Ker mami ni ustregla njegovi želji, je začel brcati in kričati. Vse priznanje tej mami, ni podlegla, ampak je potiskala voziček naprej in usmerila otrokovo pozornost drugam.

Ko sem opazovala otrokovo ravnanje, sem pomislila, da smo večino časa taki tudi mi. Odločimo se, kaj želimo; ko pa ne dobimo, smo jezni.

“Oba z Jackom sva bila na vrsti za napredovanje. Ampak jaz sem že dlje v tem podjetju in imam boljši promet,” je povedala Donna. “Torej sem si jaz zaslužila napredovanje, dobil pa ga je Jack.”

“Za zadnji esej sem dobila 98 točk,” je rekla Angie. “Če bi jih na naslednjem dobila 100, bi imela potem povprečje 4,0 in postala bi najboljša maturantka v svojem razredu. Ampak dobila sem samo 83 točk in tako sem padla na peto mesto v svojem razredu. Zaslužila sem si 100 točk, ampak moj učitelj me ne mara.”

Pobliže si poglejmo te težave. Zgoraj omenjeni posamezniki, ki niso dobili, kar so želeli, so izjavili nekaj skupnega: “Zaslužil/-a sem si, ampak nisem dobil/-a.”

Kristjani prepogosto pričakujemo, da bo življenje popolno in da bo vse teklo gladko. Pričakujemo uspeh, srečo, veselje, mir in vse drugo. Ko nam prekrižajo načrte, se kujamo in pritožujemo.

Čeprav Bog želi, da imamo lepo življenje, bodo prišli časi, ko moramo biti potrpežljivi in moramo potrpeti, prenesti, da ne gre vse po naše. Takšna razočaranja preizkušajo naš značaj in nivo duhovne zrelosti. Pravzaprav pokažejo, ali smo resnično pripravljeni na napredovanje ali ne.

Zakaj mislimo, da moramo biti vedno prvi, medtem ko naj bi drugi zasedli nižje mesto? Zakaj mislimo, da smo upravičeni do popolnega življenja? Mogoče se včasih precenjujemo, mislimo o sebi več, kot bi morali. Skromnost in ponižnost nam omogočata, da se usedemo zadaj in čakamo, da nas Bog povabi naprej. Božja beseda pravi, da podedujemo obljube po veri in potrpežljivosti. Verujemo, da je Bog dober. Ampak ali lahko verjamemo in zaupamo Vanj tudi takrat, ko se nam zdi, da življenje ni pošteno do nas?

Satan se poigrava z našim umom. Večinoma nam govori zlobne stvari: “Ne zaslužiš si; ničvreden si; neumen si.” Vsake toliko časa pa poskuša z drugačno zvijačo: Govori nam, kako smo se trudili ali kako smo upravičeni do nečesa. Če temu prisluhnemo in verjamemo, se morda počutimo prevarane in verjamemo, da nas je nekdo izkoristil.

Ko ne dobimo, kar si želimo, se stremo in govorimo: “Zaslužim si!” Ne le da se razjezimo na predpostavljenega, na učitelja ali koga drugega, ampak se včasih razjezimo na Boga, ker nam ni dal, kar se nam je zdelo, da si zaslužimo.

Velika napaka je izjava, da si nekaj zaslužimo. Potem pa se prikrade samopomilovanje, ko ne dobimo, kar želimo. Lahko se navzamemo te drže ali pa se zavemo, da lahko izbiramo. Lahko sprejmem življenje takšno, kot je, in iz njega naredim najboljše. Druga možnost pa je, da se lahko pritožujem nad življenjem.

Mislim na zgodbo o Jonu – ne o kitu –, ampak o tem, kar se je zgodilo kasneje. Jona je hodil po mestu in oznanjal, da bo Bog v štiridesetih dneh uničil Ninive. Ampak prebivalci so se spokorili. Ker je Bog slišal njihove klice, se je Jona razjezil: “Zdaj torej, Gospod, vzemi, prosim, moje življenje, ker je bolje zame, da umrem, kakor da živim” (Jona 4,3).

Kaj ni to žalostno? Jona bi raje imel prav, kot da bi videl 120.000 ljudi rešenih. Naše težave običajno niso tako dramatične, ampak veliko ljudi bi raje obsedelo in se smililo samim sebi, poslušali bi satanovo šepetanje, ob tem pa zgrešili Boga, v katerega naj bi preprosto zaupali v vsaki situaciji.

Skrivnost krščanstva je v popolni predaji Gospodu. Če Bogu predamo svojo voljo, se ne bomo razjezili, ne glede na to, kaj se zgodi. Če nam Bog ne da, kar si želimo ali za kar Ga prosimo, bo naša vera ostala neomajna in bomo lahko rekli: “Ne moja volja, ampak Tvoja naj se zgodi.”

Bog, pomagaj mi. Pogosto imam velike želje. Ko ne dobim, kar si želim, me to vznemiri in potre. Odpusti mi. Spomni me, da Jezus ni želel umreti na križu, ampak se je popolnoma podredil Tvoji volji. Po Jezusu Kristusu Te prosim, pomagaj mi, da se Ti popolnoma podredim in bom zadovoljen/-na s tem, kar mi daš. Amen.