Kako po spontanem splavu ali drugi izgubi žalovati v upanju (Adriel Booker)Sample

Peti dan

Povabilo k žalovanju

Božja beseda: Psalm 130,1–2

Nobena stvar me v pričakovanju na prihod njegovega kraljestva ni v življenju spravila v večje razočaranje kot ta, ko sem sedela na školjki in gledala, kako mi iz maternice odteka življenje. Nikoli si ne bi mislila, da sem sposobna tako močno jokati. Ali toliko upati. 

Ob žalovanju zaradi izgube svojih otrok sem se morala naučiti peti žalostinke. Žalovanje je jezik bolečine, obarvan z upanjem na odrešenje. To je bilo zame nekaj povsem novega in neznanega. Vso svojo mladost sem prepevala o tem, kako je Bog čudovit, kako žeja mojo dušo po njem in kako Jezus sveti v temi. V temi pa sem se morala naučiti prepevati tudi o tesnobi in strtosti ter se odprtih rok opotekaje prebijati naprej. 

Žalovanje je več kot žalost; žalovanje je priznanje krivice, pomešane z našo bolečino. Čeprav je skoraj polovica psalmov posvečena žalostinkam, tako skupinskim kot osebnim, jih v naših ličnih nedeljskih pesmaricah skorajda ni mogoče najti. Veliko udobneje nam je proslavljati Jezusovo zmago, kot pa posvetiti čas temu, kar je premagal. Zato nas trpljenje, ki v našo cono udobja običajno pride kot rušilna krogla, skoraj vedno ujame nepripravljene. 

Žalovanje nas vabi v mejni prostor. Beseda mejni nakazuje idejo praga, vmesnega prostora med tem, kar je že bilo, in tem, kar pride. V ozadju sugerira premikanje naprej, v nekaj novega, vendar ne brez preoblikovanja v vmesnem prostoru. Značilnost mejnih prostorov je, da dajejo občutek zmedenosti. 

Sredi žalovanja lahko dobimo občutek, kot da se naš stari svet podira, novega pa še ne vidimo. Ko spoznamo, da Božja dobrota ni odvisna od naših okoliščin ali meril, ki jih običajno uporabljamo, ko življenje lepo teče, morda začutimo premike v svoji veri. (Zate ne vem, a jaz se včasih počutim krivo, ko uživam v ugodnih okoliščinah in si pravim: »Ali ni Bog dober?!« medtem ko o njegovi dobroti pozabim govoriti, ko življenje boli.) 

Kot bi se učili gledati pod vodo: čeprav vemo, da je to mogoče, se sprva zdi nerodno in zastrašujoče. Pa vendar – bolj kot vadimo, bolj naraven in osvobajajoč ta občutek postaja. Če imamo tudi sredi izgube široko odprte oči za Božjo dobroto, se spremeni tudi naš pogled na vse ostalo. 

Kakšno bi bilo danes tvoje žalovanje? Si že kdaj izkusila ta mejni prostor objokovanja, kot bi bila med življenjem, ki ga poznaš, in življenjem, kakršno šele bo? (Poskusi pojasniti.)