Kako po spontanem splavu ali drugi izgubi žalovati v upanju (Adriel Booker)Sample

Četrti dan

Pridi k nam tvoje kraljestvo

Božja beseda: Mt 6,10

Ko nam je Jezus v Mt 6,10 pokazal, kako moliti, je v svoji molitvi priznal, da se na zemlji ne zgodi vedno Božja volja, vendar moramo moliti, da se bo zgodila. 

Številni dojenčki umrejo, preden se rodijo. Priča smo nasilju, ki pustoši vse naokoli. Ujetnike pretepajo in mučijo. Narodi si zatiskajo oči pred genocidom, ki se dogaja za sosednjimi vrati. Rasizem ubija sanje in zahteva življenja. Zlorabe uničujejo družine. Ego kvari vlade. Malomarnost in apatija uničujeta gozdove in oceane. 

Če gledamo poročila, vidimo, da to vsekakor ni vedno Božja volja. Očitno je, da zlo, kot so vojne grozote, ni odraz Božjega srca ali njegove volje. Kaj pa takrat, ko gre za naše življenje, za našega otroka? Ali takrat verjamemo, da se vrši njegova volja? Ali verjamemo, da je Jezusova molitev še vedno aktualna? 

Pridi k nam tvoje kraljestvo, zgodi se tvoja volja, kakor v nebesih, tako na zemlji.

Trpimo, ker živimo v svetu, kjer stvari niso takšne, kot bi morale biti. To ni Božji načrt; nismo bili ustvarjeni za trpljenje. Človekova zgodba se začne v prvem poglavju 1 Mojzesove knjige, ne v tretjem. 

Trpljenje obstaja, a ne zato, ker je taka Božja volja za naše življenje. Obstaja, ker nas je ustvaril z zmožnostjo ljubiti, ljubezen pa vedno zahteva svobodno voljo in je ni mogoče izsiliti. S svobodno voljo človeštva je prišla tudi strašna zmožnost, da se ljubezni upremo. Naš upor v rajskem vrtu je svet usmeril na pot trpljenja, na kateri smo še danes, za seboj pa pušča zlomljenost. 

Takrat to ni bila Božja volja, kot tudi ni danes. 

Po številnih letih izgnanstva iz raja ljudje še vedno ječimo pod težo žalosti. Jezus je že prišel, mi pa še vedno čakamo, da pride. Rešil nas je pred nami samimi in nas še vedno rešuje, ko v svojem življenju spoznavamo in sprejemamo njegovo voljo. Božje kraljestvo je blizu in se vsak dan utrjuje, ko ga živimo in Bogu dovolimo, da ozdravi nas in ​​po nas vse stvarstvo. 

A kljub temu ostajamo razdvojeni. V eni roki držimo obljubo upanja in odrešenja, v drugi pa resničnost z uporom pokvarjenega sveta. Zato še vedno molimo: Pridi k nam tvoje kraljestvo, zgodi se tvoja volja, kakor v nebesih, tako na zemlji. In tako bodi.

Ali je to, da nekatere Jezusove molitve ostajajo neuslišane, zate spodbudno ali ti jemlje pogum? Zakaj? Ali lahko na tvoje mnenje vpliva dejstvo, da bo Bog, ko bo spet prišel, imel zadnjo besedo?