Nadnaravno življenjeSample

Naše telo kot sveti prostor

V Novi zavezi so se stvari spremenile in obenem ostale enake. Bog je še vedno nekdo drug. Če želimo vstopiti v njegovo navzočnost, njegova svetost zahteva, da se očistimo, kar lahko dosežemo z vero v Jezusa na križu.

Vse, kar je Jezus storil za nas, je imelo nadnaravni pridih. Odšel je v puščavo, kjer bi pričakovali sile zla, in premagal hudičeve skušnjave. Temu dogodku je sledil začetek njegovega služenja, ki je doseglo vrhunec s premagovanjem hudiča in njegove »smrtonosne oblasti« (Heb 2,14). Jezus je bil križan zunaj svetega mesta (Heb 13,12). Bil je nečist, ker so bili na njem naši grehi, Jeruzalem pa je bil sveta zemlja.

Jezusova smrt in vstajenje nas posvečujeta in naredita primerne za Božjo navzočnost. Naši grehi so nam bili »odvzeti« (Rim 11,27; glej tudi 1 Jn 3,5). Čeprav smo nečisti grešniki, smo sveti, če smo v Kristusu. Čeprav smo nepopolni, so naše nepopolnosti zaradi Jezusa spregledane. To je tako preprosto, a hkrati tako globoko.

Oičajno mislimo, da so bili Izraelci v mnogih pogledih bolj duhovno privilegirani kot mi. Navsezadnje so imeli Boga v svoji sredini. Živeli so v svetu, kjer je bila nadnaravna, kozmična geografija resnična. Mislimo, da bi bili bolj duhovni, bolj uglašeni z Bogom, če bi le imeli to, kar so imeli oni, če bi bili ti nenehni opomniki na Boga tudi naša resničnost.

Nova zaveza pravi, da so.

Ne potrebujemo tabernaklja ali templja za označevanje svetega prostora. Ta sveti prostor je naše telo. Pavel naše zemeljsko teleso imenuje »šotor« (2 Kor 5,4), ker v nas prebiva ista božanska navzočnost, kot jo najdemo v tabernaklju, v templju ali v svetišču (Rim 8,9–11). Sčasoma bo naše telo, zemeljski dom našega duha, umrlo, nadomestila pa ga bo »hiša, ki je niso naredile roke« (2 Kor 5,1–3), nebeško bivališče, novi Eden, nebesa, vrnjena na zemljo (Raz 22,1–3).

Ker Bog danes po svojem Duhu prebiva v vernikih, je vsaka cerkev, vsako srečanje vernikov, sveta zemlja. Zato je Pavel, ko je Korinčanom žalostno dejal, naj izločijo kristjana, ki se ne pokesa in živi v grehu, naročil, naj »tega človeka izročijo satanu« (1 Kor 5,5). Cerkev je bila sveta zemlja. Območje zunaj skupnosti vernikov pa je bila satanova domena. Tja sta spadala greh in njegovo samouničenje.

Čas je, da se pogledamo skozi nadnaravne oči. Božji otrok si, primeren za sveti prostor, ne zaradi tega, kar počneš ali ne počneš, ampak ker si v Kristusu, posvojen od Boga (Rim 8,15; Gal 4,5). Iztrgan si iz kraljestva teme in »prestavljen ... v kraljestvo njegovega ljubljenega Sina« (Kol 1,13).

Nikoli, niti za trenutek ne smemo pozabiti, kdo smo v Kristusu in kaj to za svet pomeni.