Križ in kronaSample

Posvečevanje in pristopanje k Bogu

Jezus te je v trenutku zveličanja posvetil s svojo krvjo, s katero je zaznamoval tvoje življenje (prim. Hebrejcem 13,12). To pomeni, da si bil izbran kot Božji otrok, da boš odtlej živel zanj. Posvetitev najbolje opišem, če jo primerjam z obdobjem, ki napoči ob koncu dogodka. Bil si rešen, odrešen, opravičen, spravljen in posvečen. Pika. Toda to obdobje se ne konča. Spremeni se v niz, ki traja vse tvoje življenje.

Gospod s posvečevanjem nenehno spreminja svoje otroke, da postajajo podobni Jezusu Kristusu. To je rdeča nit celotnega krščanskega življenja. Podaljšuje se, ko krepimo pobožnost, pokorščino in razumevanje. Zveličanje za vernike ni konec, temveč začetek Božjih načrtov zanje. Njegov cilj je prenoviti vsa področja našega življenja, da lahko postanemo njegovi dragoceni služabniki in Kristusovi glasniki v izgubljenem svetu.

To se bo nadaljevalo vse življenje, kajti Sveti Duh prebiva v vsakem verniku ter ga vodi in krepča, da vztraja. Nikoli nas ne bo zapustil – vedno lahko naredimo naslednji korak, ko postajamo vse bolj podobni Kristusu in rodovitno služimo Gospodu.

Ključ napredka je, da zmoremo po Jezusovi krvi z zaupanjem vstopati v svetišče (prim. Hebrejcem 10,19-22). V Stari zavezi je bilo presveto notranji prostor shodnega šotora ali templja, kjer je nad skrinjo zaveze prebival Bog. Samo veliki duhovnik je lahko vstopil v ta najsvetejši prostor in to je lahko storil le enkrat na leto, da je opravil spravno daritev zase in za ljudstvo. Potem ko se je skrbno pripravil s svetimi obredi, je vstopil in z živalsko krvjo poškropil spravni pokrov.

Danes se lahko kristjani približamo Bogu le zato, ker smo v duhovnem smislu obliti z Jezusovo krvjo. Ko je Jezus daroval življenje kot žrtev za grehe sveta, se je zagrinjalo v templju, ki je ločevalo Boga od ljudi, pretrgalo na dvoje od vrha do tal. Ta nadnaravni dogodek je pomenil, da je Oče sprejel Kristusovo daritev, ki je utrla pot do njegove navzočnosti.

Nikoli nismo sodelovali v starozaveznem daritvenem obredju, zato se nam po navadi zdi samoumevno, da se lahko približamo Gospodu. Zdaj ni več treba žrtvovati jagnjeta, kadar želimo pristopiti k njemu. Vsakokrat ko v molitvi vstopimo v Očetovo prestolno dvorano, je tako, kot bi se Jezus ozrl na nas in rekel: »Tu je eden izmed naših … Oblit je s krvjo.«