Известные библейские стихи из Jánoš 3

Поделиться

Ár je tak lübo Bôg ete svêt, da je Siná svojega jedinorodjenoga dáo, da vsáki, kí vu njem verje, se ne skvarí, nego má žiték vekivečni.

Ár je nej poslao Bôg Siná svojega na ete svêt, naj sôdi ete svêt, nego naj se zdrži svêt po njem.

Odgôvoro je pa Jezuš, i erčé njemi: zaistino, zaistino velim tebi; či se što ne porodí od zgora, ne more viditi králevstva Božega.

Kí vu njem verje, ne sôdi se; kí pa ne verje, že je osodjeni, kâ je nej vervao vu iméni jedinorodjenoga Siná Božega.

Eta je pa ta sôdba, kâ je svetlost prišla na svêt; i lüdjé so bole lübili kmico, liki svetlost, ár so njihova dela hüda bilá.

Njemi je potrêbno rásti, meni pa doli jemati.

Ár vsáki, kí lagoja dela činí, odürjáva svetlost, i neide na svetlost, naj se ne kárajo dela njegova.

Kí verje vu Síni, má žitek vekivečni; kí pa ne verje Síni, ne bode vido žitka; nego srd Boži ostáne nad njim.

I liki je Môšeš z víso kačo vu püščávi, tak je potrêbno zvísiti Siná človečega.

Oča lübi Siná, i vsa je dao vu rokô njegovo.