Marko 5
5
V. TÁL.
I. Edno legio vragôv zgánja 1–20.
II. Jaírušova čí oživé i k časi v krvávom betégi žena se zvráči 21–43.
I.
1I prišli so na drügi strán môrja vu držélo Gadarenušov. 2I gda bi on vö šô z ládje, preci pribeží k njemi z grobôv eden človik vu nečístom dühi. 3Kí je stanjé meo vu grôbáj, i niti z lanci ga je nišče nej mogao zvézati. 4Ár so ga vnogo krát v poto djáli, i z lanci zvézali, i raztrgali so se ž njega lanci, i pota se je vküp zlámala; i nišče ga je ne mogao vkrotiti. 5I vsigdár, nôč i dén je bío vu goráj i vu grobáj kričéči i rezajôči sebé z kaménjem. 6Gda bi pa Jezuša vido ôzdáleč, bêžao je, i doli je poklekno pred njega. 7I kričéči z velikim glásom erčé: ka mi je z tebom Jezuš Sin višešnjega Bogá? primárjam te na Bogá, ne mantráj me. 8(Ár njemi je velo: idi vö, nečisti düh, z etoga človeka). 9I pítao ga je: ka ti je imé? I odgovorí erkôči: legio mi je imé, ár nas je dosta. 10I proso ga je dosta, naj ga ne pošle vö z té krajíne. 11Bíla je pa tam pri brêgi velika črêda svinj, ka so se pasle. 12I prosili so ga vsi vrazjé govoréči: püsti nás v te svinjé, naj v njé idemo. 13I dopüsto njim je preci Jezuš. I vö idôči ti nečísti dühoje šli so vu svinjé; i süno se je te šereg svinj pôleg strmca vu môrje (bilô ji je pa, liki dvê jezero;) i vtôpile so se v môrji. 14Kí so pa pasli te svinjé, bêžali so ino so nazvêstili v mêstaj i v vesnicaj. I vö so šli glédat, ka se je zgôdilo. 15I prišli so k Jezuši, i vidili so toga vragometnoga sedéčega i oblečenoga i spametnoga, kí je to legio meo; i zbojali so se. 16I pripovedávali so njim ti vidôči, kakda se je zgôdilo z tim vragometnim i z svinjámi. 17I záčali so ga prositi, kâ bi odíšo od krajín njihovi. 18I gda bi on vu ládjo šô, proso ga je té, vu šterom so ti vrazjé bilí, naj ž njim bode. 19Jezuš njemi je pa nej dopüsto; nego njemi erčé: idi vu hižo tvojo k tvojim, i nazviščávaj njim, ka je tebi Gospôd včíno, i smilüvao se je nad tebom. 20I odišao je i záčao je predgati vu ti desét mêstaj ona, štera njemi je včino Jezuš; i vsi so se čüdivali.
II.
21I gda bi se Jezuš pá na drügo strán prêk pripelao vu ládji, spravilo se je vnožino lüdstva k njemi; i bio je pri môrji. 22I ovo, prišao je eden z poglavníkov správišča po iméni Jairuš; i vidôči ga, spádne pred nogé njegove. 23I proso ga je dosta, govoréči: čí moja je na skrádnjoj vöri. Záto prosim te, da pridôči na njô deneš roké, naj ozdrávi i živé. 24I šô je ž njim, i nasledüvalo ga je vnožina lüdstva, i stiskávali so ga. 25(I níka žena, štera je vu krvávom otôki bila dvanájset lêt, 26I vnogo je trpêla od vnôgi vráčov, i vsa je potrošila na sébe, i nikaj ji je nej hasnilo; nego bole ešče je na hüše prišla. 27Gda bi čüla od Jezuša, prišla je med lüdstvom odzajaj, i doteknola se je gvanta njegovoga. 28Ár je právila: či se li doteknem gvanta njegovoga, ozdrávim. 29I preci je vö posêhno zdenec krvi njé; i spoznala je na têli, kâ je ozdrávila od toga biča. 30I preci je Jezuš spoznao vu sebi, kâ je od njega vö šla môč; obrné se med lüdstvom i erčé: što se me je dotekno na gvanti? 31I pravili so njemi vučenícke njegovi: vidiš, ka te lüdstvo stiskává, i práviš: što se me je dotekno? 32I okôli gledôči, da bi vido, ono, štera je tô včinila. 33Ta žena pa bojéča i trepetajôča znajôča, ka je včinjeno na njê, prišla je, ino je pokleknola pred njega, i povêdala njemi je vso istino. 34On pa erčé njê: čí, vera tvoja te je zvráčila; idi vu méri, i bojdi zdrava od biča tvojega). 35Ešče, gda bi on gučao, prišli so od poglávníka správišča govoréči: či tvoja je mrla, zakâ trüdíš Vučitela? 36Jezuš pa preci, slišavši to rêč gučéčo, erčé tomi poglavníki spravišča: ne boj se, li veri. 37I nej je püsto ni ednoga sebé nasledüvati, nego Petra, i Jakuba, i Jánoša brata Jakubovoga. 38I prišao je v hižo toga poglavníka správiča; i vídi zburkanje, i, kí so se jôkali i vnogo plakali. 39I notri idôči erčé njim: ka se burkate ino jôčete? nej je mrla deklíčka, nego spí. 40I osmêjali so ga. On pa vö vrže vse, i k sebi vzeme očo te deklíčke i mater, i kí so ž njim bilí; i notri je šô, gde je bíla ta deklíčka položena. 41I príme rokô te deklíčke, velí njê: Talita kumi! štero razklajeno včiní: devojka, tebi velim, stani gori. 42I preci je gori stánola ta devojka i hodila je, ár je bíla dvanájset lêt stara; i čüdivali so se z čüdom velikim. 43I jáko njim je zapovedao: naj nišče ne zvej tô; i velo ji je jesti dati.
Currently Selected:
Marko 5: PREK28
Highlight
Share
Copy
Want to have your highlights saved across all your devices? Sign up or sign in
PREK28 © 2017 Društvo Svetopisemska družba Slovenije.
Svetopisemska družba se posveča širjenju Svetega pisma, da bi njegovo življenjsko sporočilo lahko doseglo vse ljudi. Tudi ti lahko pomagaš pri tem delu!
