Marko 6
6
VI. TÁL
I. Názarenci Kristuša zavržejo 1–6.
II. Apoštole v Židovčino püsti predgat 7–13.
III. Ivani Herodeš glávo vzeme 14–29.
IV. Pét jezero se ji s petimi krühi nasiti 30–46.
V. Vučenícke vládji, Kristuš na vodi hodijo 47–56.
I.
1I vö je šô odnut i prišao je vu domovino svojo i nasledüvali so ga vučenícke njegovi. 2I gda bi sobotta bíla, záčao je vu správišči včiti; i vnôgi poslüšavši strsnoli so se govoréči: odkud so etomi eta? i kákša je tá modrôst, štera njemi je dána; kase i tákše môči po njegovi rokáj godíjo? 3Nej je tô te tesáč, sin Márie, brat pa Jakuba i Jožeša i Juda i Šimona? I nej so sestre njegove eti pri nás? I spáčili so se vu njem. 4Velo je pa njim Jezuš: kâ je prorok nej brezi poštenjá, nego li vu svojoj domovini, i med rodbinov i vu hiži svojoj. 5I nej je mogao tam nikše môči činiti; nego malo nemočni, položéči na njé roké svoje, je zvráčo. 6I čüdivao se je za njihove nevernosti volo. I okôli je hodo po vesnicaj povsud vučéči.
II.
7I prizvao je ti dvanájset i záčao je je pošílati po dvá dvá, i dáo njim je oblást nad nečístimi dühi. 8I zapovedao njim je, kâ bi nikaj nê vzéli na pôt, nego palico samo; ni turbo, ni krüha, ni vu mošnjô pêneze. 9Nego naj si obüjo šôlince, i dvê süknji si ne oblečéjo. 10I velo njim je: gdekoli bodete šli vu hižo, tam ostante, dokeč nebodte vö šli od tistec. 11I kíkoli neprimejo vás, niti poslühnejo vás, vö idôči odnut, doli stepte ešče práh, kí je pod nogami vašimi, njim na svedôstvo. Zaistino velim vám: leži bode Šodomitáncom i Gomoráncom na sôdnji dén, liki mesti onomi. 12I vöidôči predgali so, naj se povrnéjo. 13I vnoge vragé so vö zegnali; i namazali so z oliom vnôge nemočne, i ozdravili so.
III.
14I čüo je Herodeš král (ár je očivesno včinjeno ime njegovo), i pravo je: kâ je Ivan krstitel od mrtvi gori stano, i záto delajo té môči vu njem. 15Drügi so pravili, kâ je Eliáš; drügi so pa pravili, kâ je prorok, ali kak eden z prorokov. 16Slišavši pa Herodeš erčé: kâ, komi sem jas glávo vzéo, Ivani, té je, on je stano od mrtvi. 17Ár, on, Herodeš je poslao i zgrabo je Ivana i zvézao ga je v temnici, za volo Herodiášojce žene Filipa brata svojega, kâ si jo je za ženo vzéo. 18Ár je pravo Ivan Herodeši: nej je slobodno tebi meti ženo brata tvojega. 19Herodiášojca je pa šütala za njim i štêla ga je vmoriti, i nej je mogla. 20Ár se je Herodeš bojao Ivana, znajôči, kâ je on pravičen i svéti môž, i zdržávao ga je; i poslüšavši ga, dosta je činio i rad ga je poslüšao. 21I prigôdo se je dén pripravni, gda bi Herodeš na svojega narodjenjá dén večérjo napravo tim višešnjim svojim i jezernikom i tim prednjêšim Galilee. 22I notri idôča či Herodiášojce i plésajôča dopádnola se je Herodeši, i tim ž njim sedéčim, i erčé král toj devojki: prosi me kakoli ščéš, i dám ti. 23I priségno ji je: kâ, kakoli boš me prosila, dám ti notri do polovice králevstva mojega. 24Ona pa vöidôča erčé materi svojoj: ka bam prosila? ona pa erčé: glávo Ivana krstitela. 25I notri idôča preci hitro k králi prosila je govoréča: ščém, naj mi taki dáš vu skledi glávo Ivana krstitela. 26I žalosten postanovši král, za volo prisege pa i oni, kí so ž njim sedeli nej je šteo njé prošnjo zavržti. 27I preci je poslao král hohára, zapovedao njemi je prinesti njegovo glávo. 28On je pa odíšao, i vzéo njemi je glávo vu temnici, i naprê jo prinesao glávo njegovo vu skledi, i dáo jo je toj devojki, i ta devojka jo je dála materi svojoj. 29I gda bi čüli vučenícke njegovi, prišli so i vzéli so têlo njegovo, i položili so je vu grob.
IV.
30I vküp so se spravili Apoštolje k Jezuši, i nazvêstili so njemi vsa, štera so včínili, i štera so včíli. 31I erčé njim: hodte ví samí od sêbe vu püsto mesto i počinte si edno malo. Ár ji je dosta bilô, kí so prihájali, i odhájali; i niti k jejstvini ešče so nej meli vrêmena. 32I odišli so vu püsto mesto na ládji samí. 33I vidilo je je odidôče to lüdstvo, i poznali so ga vnôgi; i peški od vsê mêst so tá vküp bêžali, i preišli so je i k časi so šli k njemi. 34I vöidôči vido je Jezuš vnožino lüdstva, i smilüvao se je nad njim; ár so bilí, liki ovcé, štere nemajo pastéra i záčao je je včiti vnôga. 35I, gda bi že vnogo vör bilô, pristôpili so k njemi vučenícke njegovi govoréči: kâ je püsto mesto i že je vöra vnôga. 36Odpüsti je; da idoči vu okôli bodôče vesnice i mesta küpijo si krüha; ár, ka bi jeli, nêmajo. 37Odgovoréči pa erkao njim je: dájte njim ví jesti. I velijo njemi: jeli idôči küpimo za dvê stô sodôv krüha i dámo njim jesti? 38On njim pa velí: keliko lêbov máte? idite i poglednite. I, gda bi spoznali, povedali so: pèt i dvê ribici. 39I zapovedao njim je, kâ bi vse doli posádili po rédi na zeléno trávo. 40I doli so seli po rédi po stô, i po pétdesét. 41I gda bi vzéo ti pèt lêbov krüha i ti dvê ribici, zglednovši vu Nebésa, blagoslovo je je, i vlomo je te krüh i dáo ga je vučeníkom svojim, da bi ga njim dáli; i tivi dvê ribici tüdi je vsêm razdêlo. 42I jeli so vsi, ino so se nasitili. 43I nábrali so drtinja dvanájset košárov puni, i ka je od ríbic ostanolo. 44I bilô ji je, kí so jeli te krühe, liki pét jezero možôv. 45I preci je prisílo vučenike svoje idti vu ládjo i naprê idti prêk k Betšajdi, dokeč on odpüsti lüdstvo. 46I geto je je odpüsto, šô je na brêg molit.
V.
47I, gda bi večér postano, bíla je ta ládja na srêdi môrja, i on sám na zemli. 48I vido je je, kâ so se mantrali vu plavanji (ár je prôti njim bio vöter); i okoli štrte štráže je k njim prišao hodéči na môrji šteo je mímo njih idti. 49Oni pa, kak so ga vidili hodéčega na môrji, štímali so, kà je skázanje: i kríčali so. 50(Ár so ga vsi vidili i prestrašili so se). I preci je gúčao ž njimi, i erčé njim: vüpajte se; jas sem, ne bojte se. 51I šô je k njim vu ládjo i ftišao je vöter; i jáko trdno so se vu sebi strsnoli i čüdivali. 52Ár so nej razmeli od ti krühov, ár je njih srcé obtrdjeno bilô. 53I prêk plavavši môrja prišli so na zemlo Genezaret, i k brodi so pristôpili. 54I vö idôči oni z ládje preci so ga poznali. 55I drkajôči po cêloj ovoj držéli záčali so na posteláj one, kí so se hüdô meli, okôli nositi, gde so ga čüli, kâ je tam. 56I kamakoli je šô vu vesnice, ali mêsta, ali marofe, vu vilicaj so, polôzili te nemočne betéžne; i prosili so ga, naj se li škrica gvanta njegovoga doteknejo; i, kíkoli so se ga doteknoli, ozdravili so.
Currently Selected:
Marko 6: PREK28
Highlight
Share
Copy
Want to have your highlights saved across all your devices? Sign up or sign in
PREK28 © 2017 Društvo Svetopisemska družba Slovenije.
Svetopisemska družba se posveča širjenju Svetega pisma, da bi njegovo življenjsko sporočilo lahko doseglo vse ljudi. Tudi ti lahko pomagaš pri tem delu!
