Marko 10
10
O ločitvi
(Mt 19,1–12)
1Od tam je prišel v judejsko pokrajino in na drugo stran Jordana. Spet so se zgrnile okrog njega množice in spet jih je učil kakor po navadi. 2Pristopili so farizeji, in da bi ga preizkušali, so ga vprašali: »Ali je dovoljeno možu odsloviti ženo?« 3Odgovoril jim je: »Kaj vam je naročil Mojzes?« 4Rekli so: »Mojzes je dovolil napisati ločitveni list in jo odsloviti.« 5Jezus pa jim je rekel: »Zaradi vaše trdosrčnosti vam je napisal to zapoved, 6na začetku stvarjenja pa ju je Bog ustvaril kot moža in ženo. 7Zaradi tega bo mož zapustil očeta in mater in se pridružil svoji ženi#in … ženi: manjka v nekaterih rkp. 8in bosta oba eno meso. Tako nista več dva, ampak eno meso. 9Kar je torej Bog združil, tega naj človek ne ločuje!« 10Ko so bili v hiši, so ga učenci spet spraševali o tem. 11In govoril jim je: »Kdor se loči od svoje žene in se oženi z drugo, prešuštvuje z njo; 12in če se ona loči od svojega moža in se omoži z drugim, prešuštvuje.«
Jezus blagoslavlja otroke
(Mt 19,13–15; Lk 18,15–17)
13Prinašali so mu otroke, da bi se jih dotaknil, učenci pa so jih grajali. 14Ko je Jezus to videl, je postal nejevoljen#Nekateri rkp. dodajajo in jih je pograjal. in jim je rekel: »Pustite otroke, naj prihajajo k meni, in ne branite jim, kajti takšnih je Božje kraljestvo. 15Resnično, povem vam: Kdor ne sprejme Božjega kraljestva kakor otrok, nikakor ne pride vanj.« 16In objel jih je, položil nanje roke in jih blagoslavljal.
Bogastvo in hoja za Jezusom
(Mt 19,16–30; Lk 18,18–30)
17Ko se je odpravljal na pot, je nekdo pritekel, padel pred njim na kolena in ga vprašal: »Dobri učitelj, kaj naj storim, da bom deležen večnega življenja?« 18Jezus mu je odvrnil: »Kaj mi praviš, da sem dober?! Nihče ni dober razen enega, Boga! 19Zapovedi poznaš: Ne ubijaj! Ne prešuštvuj! Ne kradi! Ne pričaj po krivem! Ne goljufaj! Spoštuj očeta in mater!« 20Rekel mu je: »Učitelj, vse to sem izpolnjeval že od svoje mladosti.« 21Jezus se je ozrl vanj, ga vzljubil in mu dejal: »Eno ti manjka: pojdi, prodaj, kar imaš, in daj ubogim, in imel boš zaklad v nebesih; nato pridi in hôdi za menoj!« 22Ta beseda ga je potrla in je žalosten odšel; imel je namreč veliko premoženje.
23Tedaj se je Jezus ozrl okrog in rekel svojim učencem: »Kako težko bodo tisti, ki imajo premoženje, prišli v Božje kraljestvo!« 24Učenci so se čudili njegovim besedam. In Jezus je vnovič spregovoril: »Otroci, kako težko je#Nekateri rkp. dodajajo tistim, ki se zanašajo na bogastvo. priti v Božje kraljestvo! 25Laže gre kamela skozi šivankino uho, kakor bogataš pride v Božje kraljestvo.« 26Ti pa so še bolj strmeli in govorili med seboj: »Kdo se potem more rešiti?« 27Jezus se je ozrl vanje in rekel: »Pri ljudeh je to nemogoče, ne pa pri Bogu, kajti pri Bogu je vse mogoče.« 28Peter pa mu je začel govoriti: »Glej, mi smo vse zapustili in šli za teboj.« 29Jezus je rekel: »Resnično, povem vam: Nikogar ni, ki bi zaradi mene in zaradi evangelija zapustil hišo ali brate ali sestre ali mater ali očeta ali otroke ali njive 30in ne bi zdaj, v tem času, skupaj s preganjanji, prejel stokrat toliko hiš, bratov, sester, mater, otrok in njiv, v prihodnjem veku pa večno življenje. 31Toda mnogi prvi bodo zadnji in zadnji prvi.«
Jezus tretjič napove svojo smrt in vstajenje
(Mt 20,17–19; Lk 18,31–34)
32Bili so na poti v Jeruzalem in Jezus je hodil pred njimi. Čudili so se, tisti pa, ki so ga spremljali, so se bali. Spet je vzel dvanajstere k sebi in jim začel govoriti, kaj se bo zgodilo z njim. 33Rekel je: »Glejte! V Jeruzalem gremo in Sin človekov bo izročen#Ali izdan. vélikim duhovnikom in pismoukom. Obsodili ga bodo na smrt in izročili poganom. 34In zasmehovali ga bodo, pljuvali vanj, ga bičali in umorili, toda po treh dneh bo vstal.«
Jakobova in Janezova prošnja
(Mt 20,20–28)
35Zebedejeva sinova Jakob in Janez sta stopila k njemu in mu rekla: »Učitelj, želiva, da nama storiš, kar te bova prosila.« 36Rekel jima je: »Kaj hočeta, da vama storim?« 37Rekla sta mu: »Daj nama, da bova sedela v tvoji slavi, eden na tvoji desnici in eden na tvoji levici.« 38Jezus jima je dejal: »Ne vesta, kaj prosita. Ali moreta piti kelih, ki ga jaz pijem, ali biti krščena s krstom, s katerim sem jaz krščen?« 39Rekla sta mu: »Moreva.« In Jezus jima je dejal: »Kelih, ki ga jaz pijem, bosta pila, in s krstom, s katerim sem jaz krščen, bosta krščena; 40dati, kdo bo sedèl na moji desnici ali levici, pa ni moja stvar, ampak bo dano tistim, ki jim je to pripravljeno.« 41Ko je drugih deset to slišalo, so se začeli jeziti na Jakoba in Janeza. 42Jezus jih je poklical k sebi in jim rekel: »Veste, da tisti, ki veljajo za vladarje, gospodujejo nad narodi#Ali pogani. in da jim njihovi velikaši vladajo.#Ali da njihovi velikaši zlorabljajo svojo oblast nad njimi. 43Med vami pa naj ne bo tako,#Db. ni tako. ampak kdor hoče postati velik med vami, naj bo vaš strežnik, 44in kdor hoče biti prvi med vami, naj bo vsem služabnik. 45Saj tudi Sin človekov ni prišel, da bi mu stregli, ampak da bi stregel in dal svoje življenje v odkupnino za mnoge.«
Jezus ozdravi slepega Bartimája
(Mt 20,29–34; Lk 18,35–43)
46Prišli so v Jeriho. Ko je s svojimi učenci in s precejšnjo množico odhajal iz Jerihe, je slepi berač Bartimáj, Timájev sin, sedèl ob poti. 47In ko je slišal, da je to Jezus Nazarečan, je začel vpiti in govoriti: »Jezus, Davidov sin, usmili se me!« 48Mnogi so ga grajali, naj umolkne, on pa je še glasneje vpil: »Davidov sin, usmili se me!« 49Jezus je obstal in rekel: »Pokličite ga!« Poklicali so slepega in mu rekli: »Le pogum, vstani, kliče te!« 50Odvrgel je svoj plašč, skočil pokonci in pohitel k Jezusu. 51Jezus ga je vprašal: »Kaj hočeš, da ti storim?« Slepi mu je dejal: »Rabuní,#Tj. ‘moj gospod’, ‘moj učitelj’. da bi spregledal!« 52Jezus mu je rekel: »Pojdi, tvoja vera te je rešila!«#Ali ozdravila. Takoj je spregledal in šel po poti za njim.
SSP © 1996, 2023 Društvo Svetopisemska družba Slovenije. Svetopisemska družba se posveča širjenju Svetega pisma, da bi njegovo življenjsko sporočilo lahko doseglo vse ljudi. Tudi ti lahko pomagaš pri tem delu!