1 Mojzes 42
42
Jožefovi bratje prvič v Egiptu
1Jakob je zvedel, da je v Egiptu žito. Rekel je torej Jakob sinovom: »Zakaj se obotavljate? 2Glejte,« je dejal, »slišal sem, da je žito v Egiptu. Pojdite tja in kupite nam žita, da ostanemo pri življenju in ne umrjemo!« 3Tedaj je šlo deset Jožefovih bratov, da bi nakupili v Egiptu žita. 4Jožefovega brata Benjamina pa Jakob ni poslal z njegovimi brati, ker je dejal: »Da se mu ne pripeti kaka nesreča!«
5Prišli so torej Izraelovi sinovi kupovat žita med drugimi, ki so prihajali; kajti lakota je bila v kanaanski deželi. 6Jožef pa je bil oblastnik v deželi, prodajal je žito vsemu ljudstvu dežele.
Tako so prišli Jožefovi bratje in so se pred njim priklonili z obrazom do tal. 7Ko je Jožef svoje brate videl, jih je spoznal, a se je zatajil kot tujec pred njimi ter govoril z njimi trdo. Vprašal jih je: »Od kod ste prišli?« Odgovorili so: »Iz kanaanske dežele kupovat živeža.«
8Jožef je brate spoznal, oni ga pa niso spoznali. 9Tedaj se je spomnil Jožef sanj, ki jih je imel o njih, in jim je rekel: »Ogleduhi ste! Ogledovat ste prišli nezavarovane kraje v deželi!« 10Odgovorili so mu: »Ne, gospod, ampak tvoji hlapci so prišli kupovat živeža. 11Vsi smo sinovi enega moža; pošteni smo, tvoji hlapci niso ogleduhi.« 12Pa jim je rekel: »Ne, ampak nezavarovane kraje v deželi ste prišli ogledovat.« 13Odgovorili so: »Dvanajst je tvojih hlapcev, bratje smo, sinovi enega moža v kanaanski deželi, in glej, najmlajši je zdaj pri našem očetu, enega pa ni več.« 14Jožef pa jim je rekel: »Tako je, kakor sem vam rekel: Ogleduhi ste! 15O tem boste preskušeni. Kakor resnično živi faraon: ne boste šli od tod, dokler ne pride semkaj vaš najmlajši brat. 16Pošljite enega izmed sebe, da pripelje vašega brata! Vi pa ostanete ujeti. Tako se preskusijo vaše besede, je li resnica pri vas ali ne. Kakor resnično živi faraon, ogleduhi ste!« 17Potem jih je dal skupaj zapreti za tri dni.
18Tretji dan jim je rekel Jožef: »To morate storiti, če hočete ostati pri življenju – jaz se bojim Boga. 19Če ste pošteni, naj ostane eden izmed vas bratov ujetnik v hiši, kjer ste bili zaprti. Vi pa pojdite in nesite žito za vaše gladujoče družine! 20Potem pripeljite svojega najmlajšega brata k meni! Tako se bodo izkazale vaše besede za resnične in ne boste umrli.« In storili so tako.
21Tedaj so med seboj govorili: »Resnično, pregrešili smo se nad svojim bratom. Kajti videli smo bridkost njegove duše, ko nas je prosil usmiljenja, pa nismo poslušali; zato je prišla nad nas ta stiska.« 22Ruben jim je govoril: »Ali vam nisem rekel: ‚Ne pregrešite se nad mladeničem!‘ Pa niste poslušali. Tako se, glejte, terja njegova kri.« 23Niso pa vedeli, da Jožef razume, ker je z njimi po tolmaču govoril. 24Obrnil se je proč od njih in se razjokal. Potem se je vrnil k njim in govoril z njimi. Nato je vzel izmed njih Simeona ter ga dal zvezati pred njihovimi očmi.
Jakobovi sinovi se vrnejo v Kanaan
25Potem je Jožef ukazal, naj jim napolnijo vreče z žitom in jim vrnejo njih denar vsakemu v njegovo vrečo ter jim dajo brašna na pot. In storili so jim tako. 26Naložili so žito na osle ter odšli od tam. 27Na prenočišču pa je odprl eden svojo vrečo, da bi nakrmil svojega osla. Pa je zagledal svoj denar. Kajti glej, bil je na vrhu njegove vreče. 28In rekel je bratom: »Denar mi je bil vrnjen. Tu je, glejte, v moji vreči!« Zavzeli so se in prestrašeni govorili drug drugemu: »Kaj nam je to Bog storil?«
29Prišli so potem k svojemu očetu Jakobu v kanaansko deželo in so mu vse povedali, kar se jim je pripetilo; rekli so: 30»Mož, ki je gospodar dežele, je z nami trdo govoril in nas imel za ogleduhe dežele. 31Odgovorili smo mu: ‚Pošteni smo, nismo ogleduhi. 32Dvanajst nas je bratov, sinov enega očeta; enega ni več, najmlajši pa je zdaj pri našem očetu v kanaanski deželi.‘ 33Pa nam je rekel mož, ki je gospodar dežele: ‚Po tem bom spoznal, da ste pošteni: enega svojih bratov pustite pri meni, potem vzemite, kar za svoje gladujoče družine potrebujete, in odidite! 34Potem pripeljite k meni svojega najmlajšega brata in bom spoznal, da niste ogleduhi, ampak da ste pošteni! Vašega brata vam potem dam nazaj in smeli boste hoditi po deželi.‘«
35Ko so praznili vreče, glej, je vsak našel zavitek svojega denarja v vreči. Ko so videli, oni in njihov oče, zavitke svojega denarja, so se prestrašili. 36Oče Jakob pa jim je rekel: »Otroke mi jemljete. Jožefa ni več, Simeona ni več in še Benjamina boste vzeli! Nadme vse to prihaja!« 37Ruben je rekel očetu: »Moja dva sinova usmrti, če ga ne pripeljem nazaj k tebi. Zaupaj mi ga in jaz ti ga vrnem!« 38Odgovoril je: »Moj sin ne pojde z vami. Kajti njegov brat je mrtev in ta je sam ostal; in če ga zadene na potu, po katerem boste hodili, nesreča, bi spravili moje sive lase z žalostjo pod zemljo.«
EKU © 1974 United Bible Societies, © 2017 Društvo Svetopisemska družba Slovenije.
Svetopisemska družba se posveča širjenju Svetega pisma, da bi njegovo življenjsko sporočilo lahko doseglo vse ljudi. Tudi ti lahko pomagaš pri tem delu!