1 Mojzes 41
41
Faraonove sanje
1Po dveh letih je imel faraon sanje. In glej, stal je ob Nilu. 2In glej, iz Nila je stopalo sedem lepih in debelih krav in so se pasle v ločju. 3In glej, za njimi je stopalo iz Nila sedem drugih, grdih in suhih krav in postavile so se poleg onih krav na bregu Nila. 4In grde in suhe krave so požrle onih sedem lepih in debelih krav. Nato se je faraon prebudil.
5Ko je zopet zaspal, se mu je sanjalo drugič. In glej, rastlo je na enem steblu sedem debelih in lepih klasov. 6In glej, za njimi je poganjalo sedem drobnih in od vzhodnega vetra osmojenih klasov. 7In drobni klasi so pogoltnili sedem debelih in polnih klasov. Nato se je faraon prebudil in glej, bile so sanje.
8Zjutraj je bil njegov duh vznemirjen. Zato je dal poklicati vse egiptovske pismouke in modrijane. Faraon jim je povedal sanje, a ni bilo nikogar, ki bi jih razložil faraonu.#41,8 jih razložil faraonu. Egipt je bil dežela čarovnikov in modrijanov, 2 Mz 7,11; 8,3; Iz 19,11–13, toda njih veda se razblini pred znanjem, ki ga Bog daje svojim. Tema se ponovi pri Mojzesu, 2 Mz 7–8, in v drugačni zvezi pri Danijelu 2. 9Tedaj je govoril véliki točaj faraonu: »Spominjam se danes svojih grehov. 10Faraon se je razsrdil na svoja služabnika in ju dal zapreti v hiši načelnika telesne straže, mene in vélikega peka. 11Imela pa sva isto noč sanje, jaz in on; vsak je imel sanje, ki so imele zanj poseben pomen. 12Bil pa je tam z nama hebrejski mladenič, suženj načelnika telesne straže. Njemu sva povedala sanje in nama jih je razložil. Vsakega sanje je razložil. 13In kakor nama je razložil, tako se je zgodilo: jaz sem bil postavljen zopet v svojo službo, oni pa je bil obešen.«
14Faraon je dal Jožefa poklicati. Hitro so ga privedli iz ječe. Dal se je ostriči, se preoblekel in prišel k faraonu. 15Faraon je rekel Jožefu: »Imel sem sanje in ni ga, ki bi jih razložil. Slišal sem pa o tebi, češ: ko slišiš sanje, jih že razložiš.« 16Jožef je faraonu odgovoril: »Ne jaz, Bog bo odgovoril faraonu, kar mu je v blagor.«
17Potem je faraon povedal Jožefu: »V sanjah, glej, sem stal na bregu Nila. 18In glej, iz Nila je stopalo sedem debelih in lepih krav in pasle so se v ločju. 19In glej, za njimi je stopalo sedem drugih, suhih, zelo grdih in mršavih krav; nisem videl tako ostudnih kakor te v vsej egiptovski deželi. 20In mršave in grde krave so požrle sedem prejšnjih debelih krav. 21Tako so jim prišle v trebuh, a se ni poznalo, da so jim v trebuh prišle; bile so grde kakor poprej. Nato sem se prebudil. 22Videl sem spet v sanjah in glej, na enem steblu je rastlo sedem polnih in lepih klasov. 23In glej, za njimi je poganjalo sedem suhih, drobnih, od vzhodnega vetra osmojenih klasov. 24In drobni klasi so pogoltnili sedem lepih klasov. To sem povedal pismoukom, a ni bilo nikogar, ki bi mi jih razložil.«
25Tedaj je Jožef rekel faraonu: »Sanje faraonove pomenijo eno in isto. Bog je naznanil faraonu, kar hoče storiti. 26Sedem lepih krav je sedem let in sedem lepih klasov je sedem let; sanje pomenijo eno in isto. 27Sedem mršavih in grdih krav pa, ki so stopale za njimi, je sedem let; in sedem praznih in od vzhodnega vetra osmojenih klasov je sedem let lakote. 28To je, kar sem rekel faraonu: Bog je pokazal faraonu, kar hoče storiti. 29Glej, sedem let bo prišlo: velika obilnost bo po vsej egiptovski deželi. 30Za njimi pa nastopi sedem let lakote in pozabljena bo vsa obilnost v egiptovski deželi in lakota použije deželo. 31In ne bo se več opazila obilnost v deželi zaradi te lakote, ki bo potem prišla; kajti silno huda bo. 32Da so se sanje faraonu dvakrat ponovile, pomeni, da je to pri Bogu trdno sklenjeno in Bog to prav kmalu izvrši.
33Zdaj torej naj faraon poskrbi za razumnega in modrega moža in naj ga postavi nad egiptovsko deželo. 34Faraon naj dalje nemudoma postavi nadzornike po deželi in naj jemlje petino od egiptovske dežele v sedmih letih obilnosti. 35In naj zberejo ves živež teh dobrih let, ki pridejo, in naj spravijo žito pod faraonovo oblastjo kot živež po mestih in ga shranijo. 36Ta živež naj bo v zalogo deželi za sedem let lakote, ki bodo v egiptovski deželi. Tako ne bo uničena dežela po lakoti.«
Jožef povišan
37Ta beseda je ugajala faraonu in vsem njegovim služabnikom. 38In faraon je rekel služabnikom: »Mar bomo našli moža, kakor je ta, ki je duh božji v njem?« 39In Jožefu je rekel faraon: »Ko ti je Bog vse razodel, ni nikogar, ki bi bil tako razumen in moder kakor ti. 40Ti bodi nad mojo hišo in po tvojem povelju naj se ravna vse moje ljudstvo; samo za prestol bom večji od tebe.« 41In še je rekel faraon Jožefu: »Glej, postavim te nad vso egiptovsko deželo.« 42In faraon je snel pečatni prstan z roke in ga dal Jožefu na roko, ga oblekel v oblačilo iz tankega platna in mu obesil zlato verižico okoli vratu. 43Dal ga je peljati na svojem drugem vozu in pred njim so klicali: »Priklonite se!« Tako ga je postavil nad vso egiptovsko deželo. 44In faraon je rekel Jožefu: »Jaz sem faraon, a brez tebe naj nihče ne dvigne roke ali noge po vsej egiptovski deželi.« 45Faraon je dal Jožefu ime Safanet-Fanea in mu dal za ženo Aseneto, hčer Putifarja, duhovnika v Heliopolu. Potem je Jožef obhodil egiptovsko deželo.
46Jožef je imel trideset let, ko je stopil pred egiptovskega kralja faraona. In Jožef je odšel izpred faraonovega obličja in prehodil vso egiptovsko deželo. 47Zemlja pa je v sedmih letih obilnosti rodila v obilju. 48In zbral je ves živež sedmih let, ki so nastopila v egiptovski deželi, ter naložil živež po mestih; živež s polja okrog vsakega mesta je naložil v njem. 49Jožef je zbral žita kakor peska ob morju, silno mnogo, tako da je nehal meriti, ker se ni dalo več meriti.
50Preden je prišlo leto lakote, sta se Jožefu rodila dva sina, ki mu ju je rodila Aseneta, hči Putifarja, duhovnika v Heliopolu. 51Jožef je dal prvorojencu ime Manase, češ: »Bog mi je dal pozabiti vse moje trpljenje in vso hišo mojega očeta.« 52Drugemu pa je dal ime Efraim, češ: »Bog me je storil rodovitnega v deželi moje nesreče.«
53Preteklo je sedem let obilnosti, ki je bila v egiptovski deželi. 54In začelo je prihajati sedem let lakote, kakor je Jožef napovedal. Tedaj je nastala lakota po vseh deželah, po vsej egiptovski deželi pa je bilo kruha. 55Ko je tudi vsa egiptovska dežela trpela lakoto, je vpilo ljudstvo k faraonu za kruh. Faraon pa je rekel vsem Egipčanom: »Pojdite k Jožefu; kar vam poreče, storite!« 56Ko je torej lakota nastopila po vsej zemlji, je Jožef odprl vse žitnice in prodajal žito Egipčanom. Lakota pa je bila v egiptovski deželi vedno hujša. 57In ves svet je hodil v Egipt k Jožefu kupovat žita; kajti lakota je bila po vsej zemlji huda.
EKU © 1974 United Bible Societies, © 2017 Društvo Svetopisemska družba Slovenije.
Svetopisemska družba se posveča širjenju Svetega pisma, da bi njegovo življenjsko sporočilo lahko doseglo vse ljudi. Tudi ti lahko pomagaš pri tem delu!