Mátaj 9
9
IX. TÁL.
I. Žlakom vdárjenoga ozdrávlanje 1–8.
II. Mátaja pozvánje 9–13.
III. Post 14–17.
IV. Jairuša čí gori stáne 18–26.
V. Dva slêpa, eden vragometen, i drügi, po predgi se zvráčijo 27–35.
VI. Velí prositi düševne žnjece. 36–38
I.
1I stôpo je Jezuš vu ládjo, prêk se je pelao, i prišao je vu lastivno mesto. 2I ovo prinesli so njemi ednoga žlakom vdárjenoga na posteli ležéčega. I gda bi vido Jezuš njih vero, erkao je tomi žlakom vdárjenomi: vüpaj se sinek; odpüščeni so tebi tvoji grêhi. 3I ovo, ništeri z pisáčov erkli so vu sebi: ete preklinja. 4I vido je Jezuš misli njihove; i erkao je: zakâ mislite ví hüda vu Srcáj vaši? 5Ár ka je leži povedati: odpüščeni so tebi grêhi; ali erčti: stani gori i hodi? 6Naj pa znáte: kâ oblást má Sin Človeči na zemli odpüščávati grêhe, (teda je erkao tomi žlakom vdárjenomi:) stani, vzemi tvojo postelo, ino idi v hižo tvojo. 7I stanovši odišao je v hižo svojo. 8Gda bi pa tô lüdstvo vidilo, čüdivalo se je, i dičili so Bogá, ki je tákšo oblást dáo lüdém.
II.
9I kraj idôči Jezuš odnut, vido je ednoga človeka sedéčega na máuti po iméni Mátaja, i velí njemi: nasledüj me. I gori stanovši nasledüvao ga je. 10I zgôdilo se je, gda bi on sedo pri stoli vu hiži: i ovo, vnôgi publikánuške i grêšnicke pridôči, seli so si k stoli z Jezušom i z vučeníkmi njegovimi. 11I gda bi vidili farizeuške, erkli so vučeníkom njegovim: Zakâ jej vaš Vučitel z publikánušmi, i z grêšnikmi? 12Jezuš pa slišavši erkao njim je: ne potrebüjo ti zdravi vráča; nego ti betéžni. 13Idôči pa včite se, ka je eto: smilenost ščém, i nej áldov. Ár sem nej prišao zvát te pravične: nego grêšnike na pokôro.
III.
14Teda so prišli k njemi vučenícke Ivana krstitela govoréči: zakâ se mi, i Farizeuške dosta postimo, vučenícke tvoji se pa ne postijo? 15I erkao njim je Jezuš: jeli se morejo sinovje ženidve žalostiti, dokeč je žnjimi ženin? Prido pa dnévi, gda se od njih vzeme ženin: i teda se bodo postili. 16Nišče pa ne meče nôvoga süknja záplato na stári gvant: ár se doli ftrgne tákša záplata od njegovoga gvanta, i hüša déra se zgodí. 17Niti ne vlêvajo nôvo víno vu stáro posôdo: nači se raspráščijo te stáre posôde, i víno se vö vlijé i posôde se pogübíjo: nego nôvo víno vu nôvo posôdo vlêvajo, i obôje se zdrží.
IV.
18Gda bi pa on eta njim gúčao: ovo eden poglavník pridôči molo ga je govoréči: Čí moja je zdâ mrla; ali hodi položi rokô tvojo na njô, i zivêla bode. 19I stanovši Jezuš nasledüvao ga je, i vučenícke njegovi. 20(I ovo edna žena v krvávom otôki bodôča dvanájset lêt pridôča odzajâ doteknola se je krajinegvanta njegovoga. 21Ár je pravila v sebi: či se li doteknem gvanta njegovoga, tak ozdrávim. 22Jezuš se pa nazâ obrné, i vidôči njô erkao jí: vüpaj se čí moja; Vera tvoja te je zvráčila. I ozdrávila je ta žena od one vöre.) 23I pridôči Jezuš vu hižo toga poglavnika, vido je žvegláre i lüdstvo smečeno. 24Velí njim: odstôpte; âr je nej mrla ta deklíčka, nego spí. I smejáli so se ž njega. 25Gda bi pa vö vrženo bilô to lüdstvo, notri idôči prijao jo je za rokô; i gori je stánola ta deklíčka. 26I vö je razišao té glás po vsoj onoj zemli.
V.
27I idôči odnut Jezuš, nasledüvala sta ga dvá slepca, kričéča i govoréča: smilüj se nad nama sin Dávidov. 28Gda bi pa šô vu hižo, pristôpila sta k njemi tiva slepca, i erčé njima Jezuš: jeli verjeta, kâ morem tô včiniti? velíta njemi: kak pa Gospodne verjeva. 29Teda se je dotekno ôči njidva govoréči: pôleg váj vere bojdi vama. 30I odprle so se njima oči. I jàko njima je zapovedao Jezuš govoréči: vidita, da nišče ne zvê. 31Onedva pa vöidôča, razglásila sta ga po vsoj onoj zemli. 32Gda bi pa onedva vö odíšla, ovo prinesli so njemi ednoga človeka nêmoga vragometnoga. 33I gda bi vö vrgao vragá, gučao je te nêmi. I čüdivalo se je lüdstvo govoréče: ka se je nigdár nej tak šcüdno delo skázalo v Izraeli. 34Farizeuške so pa pravili: vu vrajžem poglavníki meče vö vragé. 35I okôli hodéči Jezuš po vsê mêstaj i vsê vesnicaj vučéči vu správiščaj njíhovi i predgajôči Evangeliom Králevstva, i vráčo je vsáki beteg, i vsáko medlovnost med lüdstvom.
VI.
36Vidôči pa to lüdstvo, smilüvao se je nad njim. Ár so razpüščeni, i razegnani bilí, liki ovcé, štere nêmaja pastéra. 37Teda velí vučeníkom svojim: zétve je dosta, ali delavcov je malo. 38Proste záto Gospodna te žétve; naj pošle vö delavce vu žétvo svojo.
PREK28 © 2017 Društvo Svetopisemska družba Slovenije.
Svetopisemska družba se posveča širjenju Svetega pisma, da bi njegovo življenjsko sporočilo lahko doseglo vse ljudi. Tudi ti lahko pomagaš pri tem delu!