Marija je bila mamaSample

Ko sva prišla iz cerkve, sva se z možem in najinimi številnimi otroki z avtom odpravila domov. Čez nekaj časa pa eden od njih vpraša: »Hej, kje je otrok?« Ja, našo dojenčico Katjo smo pustili, da je mirno spala v cerkveni otroški sobi. Hitro smo se torej obrnili, da bi jo šli iskat, počutila pa sva se skrajno nesposobna in neodgovorna. Od takrat naprej je moj mož vsakokrat preštel vse glave, preden smo speljali.  

Marija in Jožef sta Jezusa izgubila, ko je bil star dvanajst let. V spomin na letno obhajanje pashe v templju v Jeruzalemu je družina potovala najverjetneje z veliko skupino ljudi iz Nazareta. Ta pot je dolga približno 200 kilometrov in potrebnih je bilo več dni hoje. 

Ko se je po praznovanju skupina odpravila proti domu, sta Marija in Jožef šele drugi dan ugotovila, da Jezusa ni s prijatelji ali z drugimi družinami. Zagotovo sta bila besna, ko sta šla nazaj, da bi ga našla in spraševala vsako osebo, ki jima je prišla naproti ter jim v upanju na dobre novice opisovala, kako izgleda Jezus. Šele po treh dneh so ga našli. Sedel je skupaj z voditelji templja in postavljal vprašanja, ne da bi se zmenil za pomisleke svojih staršev.  

»... otrok, zakaj si nama tako storil? Tvoj oče in jaz sva te s tesnobo iskala.« (Lk 2,48)

To je napačno vprašanje, ki si ga vsi zastavljamo: »Zakaj si mi to naredil?« Iz svojega egocentričnega srca v afektu čustev običajno krivdo preusmerimo na druge, ne da bi se sramovali svojih lastnih slabosti in neuspehov.

Jezus jima odgovori: »Kako da sta me iskala? Mar nista vedela, da moram biti v tem, kar je mojega Očeta?« To je bila osupljiva izjava, ki je Marijo spomnila na Jezusov namen in poklicanost. 

Marija je te besede premišljevala in ohranila v svojem srcu. Spet.

Te misli in spomine bo Marija potrebovala pozneje, saj bo Jezusa ponovno izgubila. 

Ona je z njim, ko na hrib nosi težak lesen križ. Ne odklanja krivde ali postavlja napačnih vprašanj. Marijin sin, ki ne nosi nobene lastne krivde, nosi na svojih prebičanih in upognjenih ramenih mojo krivdo in greh. Njegova žalostna mati stoji zraven in skozi solze opazuje, kako se njen prvorojenec pribit na ta križ voljno daruje zanjo, zame in zate. In prepričana sem, da ko povesi glavo in umre, Marija verjame, da ji bo srce počilo. 

Ponovno ga je izgubila. Ni ga več. Vsega je konec.  

A mi dobro vemo, da to še vedno ni konec vsega. Še enkrat ... Potem ko je ponovno za tri dni izgubila svojega sina, zazveni novica: »Ni ga tukaj. Vstal je, kakor je rekel.« Predstavljaj si veselje, začudenje, opomnike vsega tistega, kar je hranila v svojem srcu, ko je slišala, da ga ni več. Vsa leta je opazovala svojega sina, ki je bil popolnoma človeški in popolnoma božanski, kako se bori in vedno izbira ljubezen, veselje, mir, potrpežljivost, vse težke, a prave odločitve za pravičnost. 

Globoko v sebi je vedela, se spominjala.  

Tako kot Marija lahko vemo, zaupamo in verjamemo, da se bo pot, ki smo jo zastavili svojim otrokom, končala z zmago! Drži jih, ljubi jih in jim utre pot, tudi ko se zdi, da je ni. On je zvesti Bog.  

Jezus je vstal! Ali veruješ v to? Ali od tega živiš?

Oče, hvala, ker si me našel, ko sem bila izgubljena. Hvala, ker si se voljno daroval zame. Naj ti vdano dam vse svoje srce, v zameno za tvoje življenje, ki mi ga tako svobodno ponujaš. Kakšna veličastna izmenjava!

Naj se njegova radost dvigne v tvoje srce sedaj in vedno, ko boš svoje srce, življenje in otroke položila v njegove ljubeče, modre, razbrazdane roke. Ti ali tvoji otroci niste izgubljeni, ampak najdeni!

Povežite se z Robin na Instagramu @manymeadows. 

 Upamo, da te je ta načrt spodbudil. Razišči še druge YouVersion vire