Marija je bila mamaSample

Včasih naši otroci rečejo stvari, ki nas resnično prizadenejo. Čeprav se zavedamo, da so naši otroci nezreli, ko nam rečejo: »Sovražim te« ali: »Želim si, da ne bi bila moja mama,« nas kljub temu zaboli. Starejši kot so otroci, globlje nas lahko prizadenejo njihove besede. V tistem trenutku je težko ločiti njihovo mlado, nezrelo srce od bolečih besed, ki se zarežejo v nas in nas delajo še bolj negotove. Ker smo prizadeti in užaljeni, udarec pogosto vrnemo s podobnimi žaljivimi besedami ter se tako spustimo na njihovo stopnjo zrelosti.

Sprašujem se, ali ni bila Marija prav tako prizadeta v situaciji na koncu 12. poglavja Matejevega evangelija. Jezus je bil ves dan z množico, služil je, ozdravljal in se razdajal drugim. Nato je nekdo pristopil k Jezusu in mu povedal, da so tam njegovi bratje in mati, da bi ga videli.

Njegova družina ga je prišla pogledat. Prav čutim Marijino pričakovanje, ponos, ki ji v srcu vre zaradi njenega prvorojenca, njeno pričakovanje objema in veselega pozdrava. 

Tole je težko razumeti – ko Jezus zagleda svojo ožjo družino, pokaže na svoje učence in reče: »Glejte, moja mati in moji bratje!«

Zate ne vem, meni bi najverjetneje počilo srce, če bi bila Marija in bi slišala ta pogovor. Morda bi pomislila: »Hej!Jaz sem tvoja mama! Spočela sem te v hlevu! Ne pozabi, kaj vse sem naredila zate!« Moj ego in moj ponos bi izbruhnila, morda ne iz mojih ust, vsekakor pa v mojih mislih.

Poročilo o tem, kaj se je zgodilo potem, ne obstaja. Vemo samo, da se je Jezus še naprej razdajal in služil drugim. Je bila Marija užaljena in je v tem trenutku začutila bolečino zavrnitve? Mogoče je bila. Lahko bi obupala in se preprosto vrnila domov. Ampak ni. Ostala je z Jezusom. 

Namesto užaljenosti je izbrala ljubezen. Kako je bilo to mogoče?

Najverjetneje je Jezusove besede niso prizadele, saj ga je vedno sprejemala odprtih rok. Vedela je, da ji Jezus ne pripada, da sta Njegovo življenje in namen neodvisna od njenih želja in hrepenenj. Prav tako verjamem, da se je naučila sprejemati tudi druge otroke. 

Naši otroci so nam podarjeni. Ne zato, da jih sebično tiščimo zase, pač pa da jih nekoč vrnemo Bogu, ki jih je ustvaril po svoji podobi. On ve, kaj je najbolje zanje in kaj je najbolje za nas. Prosi nas, da jih ljubimo, jih s svojim zgledom vodimo k Jezusu, jih vzgajamo in nato pustimo, da zacvetijo! Če jih obtožujemo, žalimo, manipuliramo z njimi in jih zatiramo, bo to prizadelo njih in nas. 

Težko je videti svoje otroke kot njegove in ne kot svoje, vendar je to najboljši način. To je njegova pot.

Jih držiš preveč na kratko? Ali pa so tvoje roke odprte za njegovo voljo in pot za tvoje otroke?

O, oče! Tako težko je. Vem, da se zavedaš, saj si zame dal svojega Sina. Prosim te za pogum, naj vidim lepoto v tem, da svoje otroke izpustim in jih vrnem tebi, vsak trenutek vsakega dne! Čeprav se dnevi pogosto zdijo dolgi, vem, da leta tako hitro bežijo. Zahvaljujem se ti tudi za najtežje trenutke. Naj si nikoli ne pripisujem zaslug za prednosti ali slabosti svojih otrok, saj vem, da pripadajo Tebi in so mi podarjeni le za kratek čas. Hvala ti za ta dar.