Luka 1
1
Spoštovani gospod Teófil!
1Že več se jih je lotilo pripovedi o stvareh, ki so se zgodile med nami. 2O teh dogodkih so nam govorili ljudje, ki so bili ves čas zraven in so postali glasniki tega pomembnega sporočila. 3-4Da pa se boste lahko popolnoma prepričali o zanesljivosti vsega, kar ste slišali, se mi je zazdelo prav, da tudi sam natančno raziščem vse od začetka in Vam o tem napišem urejeno poročilo.
Napovedi
5V času, ko je v judovski deželi vladal kralj Herod, je živel neki duhovnik Zaharija. Pripadal je Abíjevi skupini duhovnikov. Tudi njegova žena Elizabeta je bila iz duhovniške družine. 6Oba sta živela v pravem odnosu do Boga, vestno sta ravnala po vseh Božjih zapovedih in navodilih. 7Vendar Elizabeta ni mogla zanositi, poleg tega sta bila tudi že v letih, zato nista imela otrok.
8Nekoč je Zaharija v Božjem templju opravljal duhovniško službo. Na vrsti je bila namreč njegova skupina 9-10in z žrebanjem, kot je bilo v navadi pri judovskih duhovnikih, so izbrali njega. Ko je bil torej čas za darovanje kadila, ga je šel zažgat v notranje tempeljsko svetišče. Zunaj je bilo pri molitvi zbranih precej ljudi. 11Pred Zaharijem pa se je pojavil Božji angel – stal je desno od oltarja za kadilo. 12Zaharija je osupnil, ko ga je zagledal, in zgrabila ga je groza.
13»Zaharija, ne boj se!« mu je rekel angel. »Bog je namreč uslišal tvojo prošnjo, tvoja žena Elizabeta bo rodila sina. Naj mu bo ime Janez. 14Od veselja boš kar prekipeval – pa ne samo ti, mnogi se bodo veselili njegovega rojstva! 15Janez bo namreč mogočen Božji služabnik; alkohola ne bo niti pokusil, pač pa bo že od rojstva poln Svetega Duha. 16Zaradi njega se bodo mnogi Izraelci vrnili k Bogu, svojemu Gospodu. 17Še več, Janez bo njegov predhodnik: imel bo duhovno moč preroka Elija. Dosegel bo, da se bodo starši posvetili otrokom, uporni ljudje pa se bodo spametovali in zaživeli, kakor je prav. Tako bo pripravil ljudstvo na Gospodov prihod.«
18»Kako naj vem, da je to res?« je odvrnil Zaharija. »Star sem in tudi moja žena je že v letih.«
19»Jaz sem Gabriel,« je odgovoril angel, »in služim Bogu tik ob njegovem prestolu. Poslal me je, da ti povem to veselo novico. 20Prepričal se boš takole: ker ne verjameš mojemu sporočilu, boš onemel; govoriti ne boš mogel vse do tedaj, ko se bodo te reči zgodile – Bog jih bo namreč izpolnil ob svojem času.«
21Medtem so ljudje čakali na Zaharija in se čudili, ker je ostal tako dolgo v svetišču. 22Ko je končno prišel ven, ni mogel govoriti. Samo kimal jim je, ker je onemel. Tako so doumeli, da je imel v svetišču videnje.
23Zaharija je opravil svoje duhovniške dolžnosti in odšel domov. 24Potem je Elizabeta zanosila. Pet mesecev se ni kazala ljudem. 25»To je Božje delo,« si je govorila. »Poskrbel je, da me ne bo več sram pred ljudmi, ker nimam otrok.«
26Elizabeta je bila v šestem mesecu nosečnosti, ko je Bog poslal angela Gabriela v galilejsko mesto Nazaret. 27Poslal ga je k mladenki, ki je bila obljubljena za ženo Jožefu iz rodu kralja Davida. Ime ji je bilo Marija.
28»Pozdravljena, Božja ljubljenka!« je dejal angel, ko je prišel k njej. »Bog je s tabo!«
29Marija je ob teh besedah osupnila. »Kakšen pozdrav pa je to?« je razmišljala.
30»Marija, ne boj se!« ji je rekel angel. »Bog ti je zares naklonjen. 31Poglej, zanosila boš in rodila sina. Naj mu bo ime Jezus. 32On bo mogočen, Sin Njega, ki je nad vsem. Gospod, edini Bog mu bo dal Davidovo kraljevsko oblast, saj bo Davidov potomec. 33Večno bo vladal Izraelcem, Jakobovim potomcem, njegova vladavina bo brezkončna.«
34»Kako zanosila?« je odvrnila Marija. »Saj ne spiva skupaj.«
35»K tebi bo prišel Sveti Duh,« je odgovoril angel. »Božja moč te bo prešinila. Otrok, ki se bo rodil, bo svet, Božji Sin. 36Poglej: tudi tvoja sorodnica Elizabeta je že šest mesecev noseča, čeprav je stara in so jo imeli za nerodovitno. 37Za Boga pač ni nič nemogoče – prav nič.«
38»Prav,« je rekla Marija. »Veš, da hočem predano služiti Bogu. Naj se zgodi z mano, kakor si rekel.«
In angel je odšel.
39Kmalu zatem je Marija odhitela v mesto na judejskem gričevju, 40kjer je stanoval Zaharija. Stopila je v hišo in pozdravila Elizabeto. 41Ko je Elizabeta zaslišala Marijin pozdrav, je začutila, da otrok brca v njenem trebuhu.
Tedaj je Elizabeto navdal Sveti Duh, 42na ves glas je vzkliknila:
»Bog te je osrečil! Osrečil bolj kot katero koli drugo žensko! In osrečil otroka, ki ga boš rodila! 43Kakšna čast zame, obiskala me je Gospodova mati! 44Pomisli, ko sem zaslišala tvoj pozdrav, je otrok v meni začel brcati od veselja. 45Kako srečna si lahko, ker se tako trdno zaneseš na Božjo obljubo! Izpolnila se bo.«
46Marija je začela peti od veselja:
»Iz vsega srca slavim Boga,
47globoko v sebi se veselim svojega Rešitelja.
48Da, zavzel se je
za svojo majhno, prezirano služabnico –
pomislite, odslej bodo vedno vzklikali:
›Srečna si!‹
49Silni Bog, ki zmore vse,
je zame storil čudežne stvari.
Svet je,
50-51njegova sočutnost nikoli ne mine.
Silen pomočnik je postal vsem,
ki ga spoštujejo in častijo,
ošabneže, ki se zanašajo nase,
pa je raztreščil.
52Vladarje je pometal z oblasti,
nepomembne pa ustoličil.
53Sestradane je nasitil z dobrotami,
bogataše pa lačne napodil.
54Sočutno se je zavzel
za svoje otroke, Izraelce.
55Izpolnil je obljubo našim prednikom,
nepreklicno obljubo, ki jo je dal Abrahamu
in njegovemu potomstvu.«
56Kakšne tri mesece je Marija ostala pri Elizabeti, potem se je vrnila domov.
57Napočil je čas Elizabetinega poroda. Rodila je dečka. 58Vsi sosedje in sorodniki so zvedeli, da ji je bil Bog neverjetno naklonjen, in so se veselili skupaj z njo.
59Po judovskih predpisih je bilo treba osmi dan po porodu dečka z obredom obreze sprejeti med Božje ljudstvo. Tedaj so hoteli zanj izbrati ime Zaharija, ker je bilo tako ime njegovemu očetu. 60Njegova mati pa je nasprotovala:
»Ne, ime mu mora biti Janez.«
61»Tako vendar ni ime nobenemu vašemu sorodniku,« so rekli. 62In z znamenji so začeli spraševati očeta, kako naj bo dečku ime. 63Zahteval je pisalno deščico in nanjo napisal:
»Ime mu je Janez.«
To je presenetilo vse prisotne, 64njemu pa se je v tistem trenutku razvezal jezik in začel je na ves glas slaviti Boga. 65Vse sosede je obšel sveti strah. O teh rečeh se je govorilo po vsem judejskem gričevju 66in vsak, kdor je slišal zanje, je o njih globoko premišljeval in se čudil: »Kaj bo iz tega otroka?« Bilo je namreč očitno, da je za vsem tem Bog.
67Zaharija pa je navdal Sveti Duh in v preroškem navdihnjenju je spregovoril:
68»Slava ti, Bog, Gospod Izraelcev!
Hvala ti, ker si prišel osvobodit svoje ljudstvo:
69poslal si nam silnega rešitelja,
težko pričakovanega dediča
tvojega služabnika Davida!
70Da, o njem so že zdavnaj
govorili tvoji sveti preroki:
71rešil nas bo sovražnikov,
osvobodil vseh nasprotnikov.
72Tako si pokazal svojo naklonjenost
do naših prednikov,
držal si se svete zaveze
73in izpolnil prisego
našemu pradedu Abrahamu:
74-75da nas boš rešil sovražnikov,
mi pa te bomo v miru lahko
vse življenje častili,
zares ti bomo predani
in ravnali bomo, kakor ti je všeč.
76Ti, moj otrok,
pa boš prerok Njega, ki je nad vsem.
Ti boš Gospodov predhodnik,
pripravil boš vse za njegov sprejem:
77pokazal boš ljudem, kako Bog rešuje,
kajti odpustil bo njihove grehe.
78Da, zaradi globokega sočutja našega Boga
bo kakor vzhod nebeškega sonca
k nam prišel rešitelj.
79Zasijal bo v naših temnih življenjih,
podvrženih smrti,
in nas vodil na pot miru.«
80In otrok je rastel ter duhovno zorel. Dokler ni začel javno delovati med Izraelci, je živel v puščavskih krajih.
હાલમાં પસંદ કરેલ:
Luka 1: ŽJ
Highlight
શેર કરો
નકલ કરો
Want to have your highlights saved across all your devices? Sign up or sign in
ŽJ © 2012–2019 Društvo Svetopisemska družba Slovenije.
Svetopisemska družba se posveča širjenju Svetega pisma, da bi njegovo življenjsko sporočilo lahko doseglo vse ljudi. Tudi ti lahko pomagaš pri tem delu!
