Izaija 37
37
Ezekíja se posvetuje z Izaijem
(2 Kr 19,1–7)
1Ko je kralj Ezekíja to slišal, si je pretrgal oblačila, se ogrnil v raševino in šel v Gospodovo hišo. 2Poslal je dvornega oskrbnika Eljakíma, pisarja Šebnája in starešine duhovnikov, ogrnjene v raševino, k Amócovemu sinu, preroku Izaiju. 3Rekli so mu: »Tako govori Ezekíja: ›Dan stiske, kazni in sramote je ta dan! Otroci so prišli do poroda, ni pa moči, da bi se rodili. 4Morda je Gospod, tvoj Bog, prisluhnil besedam Rabšakéja, ki ga je njegov gospodar, asirski kralj, poslal zasramovat živega Boga, in ga bo kaznoval za besede, ki jih je Gospod, tvoj Bog, slišal. Zato vzdigni molitev za ostanek, ki se še najde!‹«
5Ko so služabniki kralja Ezekíja prišli k Izaiju, 6jim je Izaija rekel: »Tako recite svojemu gospodarju: Tako govori Gospod: ›Ne boj se zaradi besed, ki si jih slišal in so me z njimi sramotili služabniki asirskega kralja! 7Glej, dal mu bom duha, da bo slišal novico in se vrnil v svojo deželo, v njegovi deželi pa ga bom pustil pasti pod mečem.‹«
Sanheríbova ponovna grožnja
(2 Kr 19,8–13)
8Rabšaké se je vrnil in našel asirskega kralja v boju z Libno. Slišal je namreč, da je bil odrinil iz Lahíša. 9Ko pa je o etiopskem#Ali nubijskem; db. kušíjskem. kralju Tirháku slišal praviti: »Glej, napotil se je, da bi se bojeval zoper tebe!« je poslal odposlance k Ezekíju in rekel: 10»Tako povejte Judovemu kralju Ezekíju in recite: ›Naj te ne zavaja tvoj Bog, ki vanj zaupaš in praviš: Jeruzalem ne bo dan v roke asirskemu kralju. 11Glej, sam si slišal, kaj so asirski kralji storili vsem deželam, da so jih z zakletvijo pokončali. In ti naj bi se rešil? 12Mar so bogovi narodov rešili nje, ki so jih uničili moji očetje: prebivalce Gozána, Harána, Recefa in sinove Edena, ki so bili v Telasárju? 13Kje je kralj Hamáta, kralj Arpáda, kralj mesta Sefarvájima, Hene in Avája?‹«
Ezekíja moli v templju
(2 Kr 19,14–19)
14Ezekíja je vzel pisanje iz rok odposlancev in ga prebral. Nato je Ezekíja šel v Gospodovo hišo in ga razgrnil pred Gospodom. 15Potem je Ezekíja molil pred Gospodom in rekel: 16»Gospod nad vojskami, Izraelov Bog, ki prestoluješ med kerubi! Ti si Bog, ti edini vsem kraljestvom na zemlji, ti si naredil nebo in zemljo. 17Napní, Gospod, uho in prisluhni! Odpri, Gospod, oči in poglej! Poslušaj besede, ki jih je poslal Sanheríb, da bi osramotil živega Boga! 18Res so, Gospod, asirski kralji opustošili narode in njihove dežele, 19njihove bogove pa pometali v ogenj. Saj to niso bogovi, temveč delo človeških rok, les in kamen, zato so jih mogli uničiti. 20Zdaj torej, Gospod, naš Bog, nas vendar reši iz njegovih rok, da bodo vsa kraljestva na zemlji spoznala, da si ti, Gospod, edini Bog!«
Izaijev odgovor Ezekíju
(2 Kr 19,20–28)
21Tedaj je Amócov sin Izaija poslal sporočilo Ezekíju in rekel: Tako govori Gospod, Izraelov Bog: Ker si molil k meni glede asirskega kralja Sanheríba, 22je to beseda, ki jo je Gospod govoril o njem:
Posmehuje se ti, zaničuje te
devica, hči sionska,
z glavo maje za teboj
hči jeruzalemska.
23Koga si sramotil in žalil,
proti komu si povzdignil glas
in ošabno vzdignil oči?
Proti Svetemu Izraelovemu!
24Po svojih odposlancih si sramotil Gospoda.
Rekel si: »S svojimi številnimi vozovi
sem se povzpel na višave gora,
na skrajna področja Libanona;
posekal njegove najvišje cedre,
njegove izbrane ciprese;
prišel sem do najbolj odmaknjenega prenočišča,
do njegovega najbolj gostega gozda.
25Izkopaval sem vodnjake
in pil vodo,
s stopalom svojih nog sem posušil
vse egiptovske veletoke.«
26Kaj nisi slišal:
iz daljave sem to pripravljal že zdavnaj,
od nekdanjih dni sem to oblikoval,
zdaj sem to privedel,
da zrušiš v kupe razvalin
utrjena mesta.
27Zato so njihovi prebivalci onemogli,
prestrašili so se in osramotili,
postali so bilje na polju,
mlado zelišče,
trava po strehah, ki uvene,
preden se dvigne.
28Poznam tvoj počitek,
tvoj odhod in tvoj prihod,
tvoje divjanje proti meni.
29Ker divjaš proti meni
in se je tvoja prevzetnost vzpela do mojih ušes,
ti bom dal svoj obroček v nos,
svojo brzdo v usta,
in te odpeljal po poti,
po kateri si prišel.
Znamenje Božjega varstva
(2 Kr 19,29–34)
30To naj ti bo v znamenje: letos jejte lanski presežek, drugo leto podrastek, tretje leto pa sejte in žanjite, zasajajte vinograde in jejte njihov sad. 31Ubežniki Judove hiše, ki bodo preostali, bodo spet poganjali korenine navzdol in prinašali sad navzgor. 32Kajti iz Jeruzalema bo vzniknil ostanek, ubežniki z gore Sion. Gorečnost Gospoda nad vojskami bo to storila.
33Zato Gospod tako govori o asirskem kralju: »Ne bo prišel v to mesto in ne ustrelil tja puščice, ne bo se mu približal s ščitom, ne nasul nasipa proti njemu. 34Po poti, po kateri je prišel, bo šel nazaj, v to mesto pa ne bo prišel, govori Gospod. 35Branil bom to mesto, da ga rešim, zaradi sebe in zaradi Davida, svojega služabnika.«
Sanheríbov konec
(2 Kr 19,35–37; 2 Krn 32,20–23)
36Tedaj je prišel Gospodov angel in v asirskem taboru pobil sto petinosemdeset tisoč mož. Ko so zjutraj vstali, glej, so bili vsi trupla, mrliči. 37Tedaj je asirski kralj Sanheríb odrinil, šel in se vrnil; ostal je v Ninivah. 38Ko je molil v hiši svojega boga Nisróha, sta ga njegova sinova Adraméleh in Sarécer z mečem ubila. Ta dva sta se zatekla v deželo Ararát, njegov sin Asarhadón pa je postal kralj namesto njega.
Currently Selected:
Izaija 37: SSP
Highlight
Share
Copy
Want to have your highlights saved across all your devices? Sign up or sign in
SSP © 1996, 2023 Društvo Svetopisemska družba Slovenije. Svetopisemska družba se posveča širjenju Svetega pisma, da bi njegovo življenjsko sporočilo lahko doseglo vse ljudi. Tudi ti lahko pomagaš pri tem delu!
