Marko 10
10
1Potem se je Jezus odpravil iz tistih krajev. Odšel je na območje province Judeje in v pokrajino vzhodno od reke Jordan. Spet se je okrog njega zbrala množica ljudi in Jezus jim je kot ponavadi začel razlagati svoje sporočilo. 2Tam je prišlo k njemu nekaj farizejev, ki so ga skušali ujeti v past.
»Ali se lahko mož loči od žene?« so ga vprašali.
3»Kaj je rekel Mojzes?« je Jezus vprašal njih. »Kaj piše v njegovem zakoniku?«
4»No, Mojzes je to dovolil,« so odgovorili farizeji. »Rekel je, da lahko mož napiše ločitveno potrdilo in tako pošlje ženo od hiše.«
5»Mojzes vam je dal ta predpis samo zato,« je rekel Jezus, »ker ste tako trmasti in se upirate Bogu. 6-7Ampak na začetku, ob stvarjenju sveta, je Bog ustvaril moža in ženo zato, da bi živela skupaj. Zato mož zapusti starše in se poroči ter živi s svojo ženo. 8Ta dva potem živita kot ena sama oseba. Moški in ženska, ki sta poročena, nista več dve ločeni osebi, ampak sta kakor eno samo bitje. 9Če je torej Bog tako združil moža in ženo, ju mi ne smemo ločevati.«
10Ko so bili pozneje v neki hiši, so učenci začeli Jezusa še naprej spraševati o tem.
11»Če se mož loči od žene,« je pojasnil Jezus, »in se poroči z drugo žensko, greši, ker je s tem nezvest svoji ženi. 12Enako velja za ženo: če pusti svojega moža in se poroči z drugim, naredi isti greh.«
13Potem so nekateri ljudje k Jezusu pripeljali svoje otroke, da bi jih blagoslovil s svojim dotikom. Učenci so jih začeli opozarjati, da to ne gre, 14Jezus pa se je razjezil:
»Pustite jih!« je rekel. »Otroci naj kar pridejo k meni. Ne podite jih proč, saj je Božja vladavina namenjena prav takšnim. 15Zares: če k Božji vladavini ne pristopiš kakor otrok, je sploh ne boš deležen!«
16Potem je začel jemati otroke v naročje, nanje je v molitvi polagal roke in jih tako blagoslovil.
17Ravno ko so se odpravljali naprej, pa je pritekel neki človek in pokleknil pred Jezusa.
»Spoštovani, dobri učitelj!« mu je rekel. »Kaj moram narediti, da mi bo Bog podaril večno življenje?«
18»Zakaj mi pravite ›Dobri‹?« je odgovoril Jezus. »Samo eden je zares dober – Bog! 19Sicer pa veste, kakšni predpisi so v Božjem zakoniku:
›Ne ubijaj,
bodi zvest v zakonu,
ne kradi,
ne goljufaj,
ne laži,
spoštuj starše.‹«
20»Spoštovani učitelj,« je rekel on, »vsega tega se držim že od otroštva.«
21Jezus ga je ljubeznivo pogledal, ker mu je postal všeč.
»Samo nekaj vam še manjka,« mu je rekel. »Pojdite, prodajte vse, kar imate, in dajte izkupiček revežem. Potem pridite in boste moj učenec.«
22Njega pa so te besede hudo potrle. Žalosten je odšel proč, ker je imel dosti premoženja.
23Jezus je drugega za drugim pogledal svoje učence.
»O kako težko ljudje, ki imajo denar, pustijo, da bi jim zavladal Bog,« jim je rekel.
24Učence je to močno presenetilo.
»Da, dragi moji,« je ponovil Jezus, »zelo težko je priti v Božjo vladavino. 25Lažje bi se velika kamela prerinila skozi drobceno šivankino uho, kakor da bi bogataš sprejel Božjo vladavino.«
26Učenci so bili čisto iz sebe. »Če je tako,« so se začeli pogovarjati med sabo, »se potem sploh lahko kdo reši?«
27Jezus se je spet zazrl vanje.
»S človeškimi močmi je to res nemogoče,« je rekel, »Bog pa lahko naredi vse.«
28Takrat se je oglasil Peter:
»Mi pa smo res zapustili vse in se vam pridružili.«
29»Prav vsakemu,« je rekel Jezus, »ki je zaradi mene in zaradi razglašanja moje dobre novice zapustil hišo, družino ali posestvo, zagotavljam, 30da bo zdaj, še v tem času, dobil stokrat več hiš, družinskih članov in posestev, kakor jih je imel. Ampak obenem ga bodo zatirali sovražniki. V dobi, ki prihaja, pa ga čaka polno življenje, ki nima konca. 31Vloge se bodo zamenjale: veliko tistih, ki so zdaj pomembni, bo takrat postavljeno na zadnje mesto, mnogi, ki zdaj niso nič, pa bodo takrat postali pomembni.«
32Jezus in njegovi učenci so bili zdaj na poti v Jeruzalem. Jezus je hodil spredaj. Učenci so bili zelo vznemirjeni in ljudi, ki so jim sledili, je prevzemal strah.
Jezus je spet poklical dvanajsterico na stran in jim začel razlagati, kaj ga bo doletelo.
33»Bližamo se Jeruzalemu,« jim je rekel. »Jaz, Človeško bitje, bom padel v roke našim višjim duhovnikom in razlagalcem Božjih zakonov. Obsodili me bodo na smrt in izročili sovražnikom našega ljudstva. 34Ti pogani se bodo norčevali iz mene, me popljuvali in prebičali. Potem me bodo usmrtili. Čez tri dni pa se bom vrnil v življenje.«
35Pred Jezusa pa sta stopila brata Jakob in Janez, Zebedejeva sinova.
»Gospod učitelj,« sta začela, »prosiva, če nama izpolnite neko željo.«
36»In kaj je to?« je vprašal Jezus.
37»Ko boste prevzeli vso oblast v svoji sijajni vladavini,« sta rekla, »nama dodelite častna sedeža takoj zraven vašega prestola.«
38»Sploh se ne zavedata, kaj vajina prošnja v resnici pomeni,« je odgovoril Jezus. »Sta pripravljena pretrpeti vse, kar me bo doletelo, in se soočiti s smrtjo, v katero se bom potopil?«
39»Sva,« sta rekla onadva.
»Prav,« je odgovoril Jezus. »Veliko bosta morala pretrpeti, prav tako kot jaz, in podobno kot jaz se bosta soočila s smrtjo. 40To, kdo bo najpomembnejši v moji vladavini, pa je že določil Bog. To ni moja stvar.«
41Preostalih deset učencev se je začelo razburjati nad Jakobom in Janezom, ker sta to prosila. 42Zato je Jezus vse poklical k sebi in jih nagovoril:
»Saj veste, kako je med pogani. Tisti, ki se imajo za voditelje, tlačijo svoje podložnike. Vladarji vladajo s silo in s trdo roko. 43Med vami pa velja ravno nasprotno. Če bi kdo rad bil pomemben, mora drugim streči. 44Če pa kdo hoče biti prvi, mora biti suženj vseh. 45Takšen sem namreč jaz, Človeško bitje. Na ta svet nisem prišel zato, da bi mi drugi stregli, ampak zato, da bom stregel jaz. Prišel sem, da osvobodim ljudi, ki so sužnji greha, in za to bom plačal s svojim življenjem.«
46Potem so Jezus in njegovi učenci šli skozi mesto Jeriha. Ko so odhajali od tam, jih je spremljalo veliko ljudi. Ob poti pa je sedel neki slepi berač, ki mu je bilo ime Bartimáj, sin Timája. 47Ko je slišal, da gre mimo Jezus iz Nazareta, je začel na ves glas kričati:
»Davidov naslednik Jezus, usmilite se me!«
48Ljudje so ga jezno opozarjali, naj utihne, on pa je samo še bolj kričal:
»Davidov naslednik, usmilite se me!«
49Jezus se je ustavil.
»Pokličite ga,« je rekel.
In ljudje so poklicali slepega berača. »Pridi, ne boj se,« so mu rekli, »Jezus te kliče.«
50Berač je vrgel od sebe svoj plašč, skočil pokonci in šel k Jezusu.
51»Kako naj ti pomagam?« ga je vprašal Jezus.
»Dragi gospod učitelj,« je rekel slepi, »rad bi videl.«
52»Prav, lahko greš,« je rekel Jezus, »tvoje zaupanje te je ozdravilo.«
Bartimáj je v tistem hipu spregledal in se takoj pridružil učencem, ki so potovali z Jezusom.
Currently Selected:
Marko 10: ŽJ
Highlight
Share
Copy
Want to have your highlights saved across all your devices? Sign up or sign in
ŽJ © 2012–2019 Društvo Svetopisemska družba Slovenije.
Svetopisemska družba se posveča širjenju Svetega pisma, da bi njegovo življenjsko sporočilo lahko doseglo vse ljudi. Tudi ti lahko pomagaš pri tem delu!
