Luka 7
7
Čudeži in prispodobe
1Potem ko je Jezus predstavil svoj nauk Izraelcem, se je odpravil v Kafarnáum. 2Tam je stanoval neki stotnik rimske vojske. Eden izmed njegovih služabnikov, ki ga je posebno cenil, je bil na smrt bolan. 3Ko je stotnik slišal za Jezusa, je k njemu poslal nekaj pomembnih mož tamkajšnje judovske skupnosti s prošnjo, naj pride in reši njegovega služabnika.
4»Gospod, ta stotnik si res zasluži, da bi mu pomagali,« so moledovali in prepričevali Jezusa, ko so prispeli do njega. 5»Zelo ima rad naš narod, poglejte, še sinagogo nam je zgradil in to na lastne stroške!«
6In Jezus je šel z njimi. Ko je bil že blizu njegove hiše, je poslal stotnik svoje prijatelje z naslednjim sporočilom:
»Prosim, Gospod, ne trudite se. Ne zaslužim si, da bi stopili pod mojo streho. 7Zato tudi jaz sam nisem prišel do vas. Samo zaukažite, naj moj služabnik ozdravi. Vaša beseda bo dovolj. 8To vem, saj imam tudi sam nadrejene. Zato lahko vojakom, ki so pod mano, z vso avtoriteto ukažem: ›Pojdite,‹ in grejo, ali: ›Pridite,‹ in pridejo. Tudi svojemu služabniku lahko rečem: ›Naredi tole,‹ in on to stori.«
9Jezus je osupnil. Obrnil se je k veliki skupini, ki ga je spremljala:
»Poslušajte, takšnega zaupanja pa še celo med Izraelci nisem srečal!«
10Ko so se stotnikovi prijatelji vrnili v hišo, je bil služabnik zdrav.
11Nato se je Jezus napotil proti mestu Nain. Z njim so šli učenci in še mnogo drugih ljudi. 12Ravno ko je prispel do vhoda v mesto, mu je prišel naproti pogrebni sprevod. Mrlič, ki so ga nosili, je bil edini sin matere, ki je bila povrh vsega še vdova. Spremljala jo je precejšnja skupina meščanov.
13Ko jo je Jezus zagledal, mu je postalo hudo. Zelo se mu je zasmilila.
»Ne joči,« ji je rekel.
14Nato je stopil naprej in mirno prijel za pogrebna nosila. Pogrebci so se ustavili.
»Mladenič, zapovedujem ti: vstani!« je rekel Jezus.
15Mrlič se je dvignil, se usedel in začel govoriti. Jezus ga je vrnil njegovi materi.
16Prisotne je obšla groza. Vzneseno so slavili Boga. »Bog nam je poslal mogočnega preroka,« so govorili, »Bog je prišel rešit svoje ljudstvo.« 17Novica o tem dogodku je odmevala povsod po judovski deželi in vsej njeni okolici.
18Janezu, ki je bil v zaporu, so njegovi učenci poročali o vsem tem. Izbral je dva izmed njih 19in ju poslal k Jezusu z vprašanjem:
»Si ti tisti, ki ga pričakujemo, ali nisi?«
20Prišla sta torej k Jezusu, mu rekla, da ju pošilja krščevalec Janez, in sporočila njegovo vprašanje.
21Tedaj je Jezus vpričo njiju ozdravil mnogo ljudi, ki so jih mučile razne bolezni, težave in zli duhovi. Tudi mnogim slepim je podaril vid. 22Potem jima je odgovoril:
»No, zdaj pa se vrnita k Janezu in mu preprosto povejta, kaj sta videla: slepi spet vidijo, hromi spet hodijo, gobavci so spet zdravi, nemi spet govorijo, mrtvi spet živijo in reveže razveseljuje dobra novica. 23Kako srečen je lahko vsak, ki se nad mojim početjem ne zgraža!«
24Janezova učenca sta odšla, Jezus pa je začel zbrani množici govoriti o Janezu:
»Koga ste hodili občudovat v puščavo? Preračunljivca, ki se obrača po vetru? 25Ne? – Koga pa potem? Morda nekega razvajenca v fini obleki? Toda lepo oblečeni uživači stanujejo v kraljevskih vilah, ne pa v puščavi. 26No, koga ste torej hodili občudovat? Mogoče preroka? – Točno! In še več kot samo preroka. 27Janez je človek, ki ga napoveduje Sveto pismo. Bog je rekel:
›Pred tabo bom poslal sla z mojim sporočilom,
kot predhodnik bo pripravil vse za tvoj prihod.‹
28Poslušajte: med vsemi ljudmi tega sveta, ki so kdaj koli živeli, ga ni večjega in pomembnejšega od Janeza! Obenem pa je res, da je tudi najmanj pomemben človek v Božji vladavini večji in pomembnejši od njega.
29Vsi Izraelci, ki so poslušali Janeza in so se mu dali krstiti – med njimi so bili celo grešni izterjevalci! –, so pritrdili Bogu. 30Farizeji in pravni strokovnjaki pa so zavrnili dobri načrt, ki ga je imel Bog z njimi, saj se niso dali krstiti.
31Kakšni so torej ti današnji ljudje? 32Podobni so sitnim otrokom, ki se kujajo. Sedijo ob igrišču in si pravijo:
›Se gremo kaj veselega?‹ – ›Ah, ne.‹
›Kaj pa kaj žalostnega?‹ – ›Ne, to tudi ne.‹
33Tu imamo krščevalca Janeza, ki ne je niti kruha niti ne pije vina, pa pravite: ›Nekaj ga je obsedlo.‹ 34Potem pa je tu Sin človekov, ki se veselo gosti, pa pravite: ›Joj, kakšen požeruh in pijanec! In kako prijateljsko poseda z izterjevalci in podobnimi grešniki!‹ 35Pa vendar ljudje, ki pripadajo Božji Modrosti, vsi po vrsti priznavajo, da je Božje ravnanje edino pravilno.«
36Neki farizej je povabil Jezusa k sebi na pojedino, ki jo je priredil, in Jezus je povabilo sprejel. Prišel je k njemu in se zleknil, da bi jedel. 37Neka ženska na slabem glasu, ki so jo vsi poznali, pa je zvedela, da je Jezus tam na večerji. Prinesla je alabastrno posodico dragocenega dišavnega mazila 38in se postavila zadaj, ob Jezusove noge. Jokala je. S svojimi solzami je začela umivati njegove noge in jih brisati z lasmi. Potem jih je poljubljala in mazala z dišavo, ki jo je prinesla.
39Farizej, ki je Jezusa povabil, je to opazoval in si mislil svoje: »Če bi bil tale res kak prerok, bi vedel, kakšna grešnica je ženska, ki se ga dotika.«
40Takrat pa se je oglasil Jezus:
»Simon, nekaj bi vam rad povedal.«
»Prosim, gospod učitelj, le povejte,« mu je odvrnil.
41»Neki posojevalec denarja je imel dva dolžnika. Eden mu je bil dolžen petsto tisočakov, drug pa samo petdeset. 42Vendar pa mu nobeden ni mogel povrniti dolga, zato ga je obema odpustil. Kaj mislite, kateri od obeh dolžnikov ga bo imel bolj rad?«
43»Najbrž tisti, ki mu je več odpustil,« je rekel Simon.
»Točno,« mu je odvrnil Jezus.
44Ozrl se je k ženski in nadaljeval:
»Simon, poglejte tole žensko. Ko sem vstopil, mi niste ponudili vode, da bi si umil noge, kot je v navadi, ona pa mi jih je umila z lastnimi solzami in jih obrisala s svojimi lasmi. 45Tudi me niste poljubili v pozdrav, ona pa že ves čas, odkar sem tu, poljublja moje noge. 46Prav tako niste z navadnim mazilnim oljem osvežili moje glave v znak gostoljubja, ona pa je z dragoceno dišavo namazala moje noge. 47Poglejte, njena velika ljubezen jasno kaže, kaj se je zgodilo: odpuščeni so ji bili grehi, njeni mnogi grehi! Tisti, ki so mu odpuščene manjše stvari, bo pač kazal manjšo ljubezen.«
48Tedaj je rekel še njej:
»Tvoji grehi so odpuščeni.«
49Tedaj so se ostali povabljenci začeli spraševati: »Čakajte, kdo je ta Jezus, da kar odpušča grehe?«
50On pa je še enkrat zagotovil ženski:
»Rešilo te je tvoje zaupanje. Zdaj lahko živiš v miru.«
Currently Selected:
Luka 7: ŽJ
Highlight
Share
Copy
Want to have your highlights saved across all your devices? Sign up or sign in
ŽJ © 2012–2019 Društvo Svetopisemska družba Slovenije.
Svetopisemska družba se posveča širjenju Svetega pisma, da bi njegovo življenjsko sporočilo lahko doseglo vse ljudi. Tudi ti lahko pomagaš pri tem delu!
