1 Mojzes 50
50
1Tedaj se je Jožef vrgel na obličje svojega očeta in jokal nad njim in ga poljuboval. 2Potem je Jožef ukazal svojim služabnikom zdravnikom, naj njegovega očeta mazilijo; in zdravniki so Izraela mazilili. 3To je trajalo pri njem štirideset dni; kajti toliko dni se potrebuje za maziljenje. Egipčani pa so ga objokovali sedemdeset dni.
4Ko so pretekli dnevi žalovanja za njim, je Jožef govoril faraonovi hiši: »Če sem našel, prosim, milost v vaših očeh, govorite, prosim, pred faraonom tole: 5Moj oče me je zaprisegel z besedami: ‚Glej, umiram; v mojem grobu, ki sem si ga izkopal v kanaanski deželi, tam me pokoplji!‘ Zdaj torej bi rad šel, prosim, da pokopljem svojega očeta; potem se vrnem.« 6Faraon je rekel: »Pojdi in pokoplji svojega očeta, kakor te je zaprisegel!«
7In Jožef je šel, da pokoplje svojega očeta. Z njim so šli vsi faraonovi služabniki, starešine njegove hiše in vsi starešine egiptovske dežele, 8vsa Jožefova družina, njegovi bratje in družina njegovega očeta. Le otroke, drobnico in goved so pustili v gesenski deželi. 9Šli so z njim tudi vozovi in konjeniki, tako da je bil sprevod zelo velik. 10Ko so prišli v Gorenatad, ki je onkraj Jordana, so imeli tam veliko in zelo slovesno žalovanje. Priredil je svojemu očetu sedemdnevno žalovanje. 11Ko so prebivalci dežele, Kanaanci, videli žalovanje v Gorenatadu, so rekli: »To je slovesno žalovanje Egipčanov!« Zato se je kraj imenoval Abelmesraim, ki je onkraj Jordana.
12Sinovi so mu torej storili, kakor jim je zapovedal. 13Odnesli so ga namreč njegovi sinovi v kanaansko deželo in ga pokopali v votlini zemljišča Makpele, zemljišča nasproti Mambri, ki ga je Abraham za grobišče kupil od Hetejca Efrona. 14Potem ko je pokopal svojega očeta, se je Jožef vrnil v Egipt, on in njegovi bratje, ki so šli z njim očeta pokopavat.
Jožefovi zadnji dnevi in njegova smrt
15Tedaj so se Jožefovi bratje bali, ker je bil njihov oče mrtev, in so govorili: »Kaj, če bi nas Jožef sovražil in nam res povrnil vse hudo, kar smo mu storili!« 16In dali so Jožefu sporočiti: »Tvoj oče je pred smrtjo tole naročil: 17Tako recite Jožefu: ‚Oh, odpusti vendar hudodelstvo svojih bratov in njihov greh, da so ti hudo storili!‘ A zdaj odpusti, prosimo, hudodelstvo častilcev Boga tvojega očeta!« Jožef se je zjokal, ko so mu to sporočili. 18Tedaj so šli njegovi bratje sami tja, se vrgli pred njegovo obličje in rekli: »Glej, tvoji hlapci smo!« 19Jožef pa jim je rekel: »Ne bojte se! Ali sem mar jaz na božjem mestu? 20Vi ste sicer hudo namerjali zoper mene, Bog pa je to obrnil na dobro, da izvrši to, kar se danes vidi: da ohrani pri življenju mnogo ljudi. 21Zdaj torej se nikar ne bojte! Jaz bom skrbel za vas in vaše otroke!« Tako jih je tolažil in izpodbujal k pogumu.
22Jožef je prebival v Egiptu, on in družina njegovega očeta. Živel pa je Jožef sto deset let. 23In videl je Jožef Efraimove sinove do tretjega rodu; tudi sinovi Manasejevega sina Mahirja so se rodili Jožefu na kolena.
24Potem je rekel Jožef svojim bratom: »Jaz bom umrl. Bog pa vas bo gotovo obiskal in vas popeljal iz te dežele v deželo, ki jo je s prisego obljubil Abrahamu, Izaku in Jakobu.« 25In Jožef je zaprisegel Izraelove sinove z besedami: »Gotovo vas bo Bog obiskal; odnesite takrat moje kosti od tod!«
26Jožef je umrl star sto deset let. Ko so ga mazilili, so ga položili v krsto v Egiptu.
EKU © 1974 United Bible Societies, © 2017 Društvo Svetopisemska družba Slovenije.
Svetopisemska družba se posveča širjenju Svetega pisma, da bi njegovo življenjsko sporočilo lahko doseglo vse ljudi. Tudi ti lahko pomagaš pri tem delu!