Za veselje, ki ga je čakalo: velikonočno premišljevanjeSample

V trenutku Jezusove smrti se je ves svet pogreznil v nenavadno, prezgodnjo temo. Tega zgodovinskega dne sonce ni imelo več razloga, da bi sijalo. Svetloba sveta je bila začasno ugasnjena.

Zavesa v templju, ki je simbolično ločevala Najsvetejše od grešnega sveta, se je pretrgala na dvoje. In ko je Jezus na križu še zadnjič izdihnil, se je zavesa razcefrala na koščke! Človeštvo ne bo nikoli več ločeno od svojega Svetega Boga! Duh Jezusa Kristusa je zrušil zid, ki nas je ločeval in nam odprl pot, da bi se lahko dotaknili Boga.

Ko je Jezus izročil svojega duha, se je zemlja stresla. Skale so jokale od žalosti, ko je Odrešenik sveta še zadnjič vdihnil zemeljski zrak.

Mrtvi so vstali iz svojih grobov! Si sploh lahko predstavljaš moč, ki je tisti dan planila skozi nebeška vrata? Smrt je izgubila svojo moč! Jezus je za vedno premagal smrt in niti grobovi niso mogli zadržati mrtvih. Ta telesa je osvobodila moč življenja, ki se je tistega dne sprostila v nebesih!

Vse človeštvo je vedelo, da se je na dan Jezusove smrti zgodilo nekaj izjemnega.

Jožef iz Arimateje je Pilata prosil za dovoljenje, da bi lahko odnesel Jezusovo truplo in ga položil v grob, ki ga je bil ob vznožju hriba vsekal v skalo. Ko so Jezusovo telo položili v grob, so s hriba zakotalili velik kamen, večji od odprtine groba, in tako zaprli vhod v grob.

Grob so zavarovali po svojih najboljših močeh. Ogromno skalo so zapečatili z glino, ki se je strdila. Jezus je bil dobesedno zabetoniran v grob. Potem so postavili še stražo, ki je čuvala grob.

»Pojdite in zavarujte grob, kakor se vam zdi prav,« je Pilat rekel farizejem. A farizeji niso razumeli, da nobena glina, nobena skala, nobena straža, noben grob in noben vojak ne bi mogel preprečiti Božjemu Sinu, da bi vstal!

Jezus pa je grob, ki ga je potreboval le začasno, nameraval pravkar zapustiti.