Čudovito PredanaSample

Ko so naši ljubljeni prizadeti, bolni ali potrebujejo čudež, so naše molitve zanje pogosto bolj strastne in odločne kot molitve zase. V svojem sočutju in ljubezni kličemo Jezusovo ime, da ozdravi, obnovi in tolaži, dokler naših besed ne zmanjka in vse, kar lahko storimo, je šepetati: »Prosim, Jezus«.

Ni se težko postaviti v kožo Kanaanke. Ni se nam treba soočiti z enakimi okoliščinami, da bi vedeli, kakšen je občutek, ko si obupno želimo, da bi Bog odgovoril na naše molitve. Ko se zdi, da je upanje izgubljeno in nobena od rešitev iz tega sveta ne bo rešila problema, postanejo naše molitve neusmiljene.

Pripoved v današnjem branju Svetega pisma je sprva nekoliko zmedena za razumeti, zlasti v primerjavi z nekaterimi drugimi odstavki, ki smo jih prebrali, kjer se Jezus trudi izkazati sočutje. Učenci so želeli žensko popolnoma prezreti. Jezus ji je sprva celo rekel, da je bil poslan samo Judom. Kljub temu je še naprej prosila in se priklonila pred Jezusom, saj je vedela, da ji lahko pomaga, čeprav ji je dal le najmanjšo mero milosti.

Žena je razumela Jezusov odgovor in pripombe o tem, da je bil poslan samo tistim iz Izraelove hiše. Vendar je bila njena vera tako velika, da je brez dvoma vedela, da bodo tudi ostanki Jezusove moči dovolj za ozdravitev njene hčerke. Medtem pa so številni Judje govorili o prihajajočem Mesiji in ignorirali znamenja ter niso hoteli verjeti, da je Jezus Kristus, Odrešenik sveta. Toda ta ženska, poganka, je prepoznala Jezusa, kdo On je. Jezus je zaradi ženine velike vere ozdravil njeno hčer.

Morda si globoko v sozvočju z ženo iz te zgodbe ter obupno iščeš uslišane molitve za svojega otroka ali nekoga, ki ga imaš rada. Mogoče je njeno neusmiljeno iskanje Jezusa tam, kjer se vidiš, se boriš, da bi se približala Njemu, ko te skušajo skrbi sveta odvleči stran. Morda te spodbuja to, da je Jezus videl, jo poslušal in priznal njeno vero, namesto da bi jo odpisal zaradi njenega porekla. Jezus rad vidi našo vero in je pripravljen ter sposoben pomagati. Pogosto so naši globoki kriki vere, trenutki, ko smo tako obupani, da ne moremo zaupati v nič drugega kot Njemu, da nam odgovori na najbolj čudežen način.