Nadnaravna moč v vsakdanjem življenjuSample

Dar vztrajanja

Eden od naših duhovnih junakov je mož po imenu William Carey. V nasprotju z mnogimi ljudmi tedanjega časa je bil prepričan, da je naloga kristjanov oznanjati evangelij ljudem po vsem svetu, zato je leta 1793 odšel v Indijo kot misijonar.

Williamovo življenje ni bilo lahko. Trije od sedmih otrok so mu umrli že v ranem otroštvu, njegova žena je zbolela za hudo duševno boleznijo, sam pa je imel kožno bolezen, zaradi katere ni smel biti neposredno izpostavljen sončnim žarkom. V prvih sedmih letih svojega služenja v Indiji ni videl nikogar, ki bi se spreobrnil. Poleg tega mu je šest let trdega dela v eni sami noči uničil požar, v katerem so zgoreli vsi njegovi rokopisi. Po drugi strani pa je do konca svojega življenja videl na tisoče ljudi, ki so spoznali Boga, in odprl pot misijonarjem po vsej Indiji. Sveto pismo je prevedel v bengalščino, orijščino, asamščino, arabščino, hindijščino in sanskrt.

Težko je z besedami opisati vpliv njegovega življenja, vendar ga sedaj upravičeno imenujemo »oče sodobnih misijonov«. Njegov znameniti moto je bil: »Pričakujte velike stvari od Boga, poskušajte delati velike stvari za Boga.« To je počel dan za dnem, navkljub porazom. Proti koncu življenja so ga vprašali, kateri je njegov največji dar. Odgovoril je: »Če bi ljudje vprašali: 'Kateri je bil največji dar gospoda Careya?' bi jim rekel: 'Careyev največji dar je bila njegova vztrajnost.'«

Vzdrževati nadnaravno moč v vsakdanjem življenju pomeni učiti se vztrajnosti. Gre za to, da smo odprti za besede Svetega Duha, predani njegovi volji in pripravljeni vztrajati. Cerkev ne potrebuje peščice ljudi, ki kdaj pa kdaj tvegajo, pač pa trdih delavcev, ki so vedno pripravljeni tvegati.

Ko je John Wimber učil ljudi o zdravilni moči molitve, so nekateri poslušalci poskušali nekajkrat moliti za druge, a so se kasneje razočarani vrnili, rekoč: »Ne deluje. Nihče, za katerega sem molil, ni bil ozdravljen.« Wimberjev odgovor je bil vedno: »Pojdi in moli za tisoč ljudi, potem se bova pa pogovorila.« Vedel je, da če bi molili za tisoč ljudi, pogovor ne bi bil več potreben, saj bi sami videli številna ozdravljenja. Če res želimo, da to postane naša nova vsakdanjost, se moramo zanjo odločiti vsak dan znova. Če se še danes odločimo, da bomo vztrajali, bomo čez petdeset let te odločitve veseli!