Spremenjeno življenje: mama samohranilkaSample

Realnost

Od vseh mater samohranilk ne poznam nobene, ki bi si kdajkoli mislila, da bo to kdaj postala. In sama pri tem nisem nobena izjema. Če smo sanjale o lastni družini, tega zagotovo nismo mislile početi same. Ne glede na to, kako do te situacije pride, je težko. 

Moja pot matere samohranilke se je začela, ko me je moj mož, s katerim sva bila skupaj skoraj 10 let, nenadoma zapustil in se izselil iz mesta. Z dvema majhnima otrokoma in enim na poti sem se počutila prestrašeno in brezupno. Prvo leto so bili moji dnevi zaviti v meglo žalosti, vodil me je le instinkt za preživetje. Uspelo mi je sicer nahraniti in obleči otroke, večino noči pa sem prejokala.

Vse skupaj je bil nekakšen čustveni, fizični, finančni in duhovni boj. Bila sem polna jeze in vprašanj. Zakaj sem prepuščena sama sebi? Ali me Bog sploh vidi? Kaj bo z mano in mojimi otroki? Ali bo z nami vse v redu?

Če doživljaš enake občutke in si postavljaš podobna vprašanja, želim, da veš, da zate in za tvojo družino obstaja upanje. Upanje v Jezusu. Bog te vidi in mu je mar zate in za tvoje otroke. Čeprav so občutki osamljenosti, razočaranja in izčrpanosti resnični, je resničen tudi Bog, ki te je ustvaril in te za to potovanje opremil.

Jezus, kličem k tebi po pomoč in upanje. Čeprav se počutim osamljeno, sem ti hvaležna, da si vedno z menoj in na moji strani. Pomagaj mi, da te bom videla in verjela, da imaš dobre načrte z mano. Želim ti bolj zaupati. Pomnoži mojo vero. Amen.