Mir je osebaVzorec

Zaupanje prinaša mir

Po običajnem, dolgem dnevu služenja drugim je Jezus rekel svojim učencem: »Prepeljimo se na drugo stran jezera.« (Mr 4, Mt 8) Nič jim ni rekel o prihajajočem silovitem in nenadnem viharju. Ali je vedel? Morda, morda ne. Toda ali je res pomembno? Jezus je počitek načrtoval in vedel je, kaj storiti v nevihti. Izčrpan je zaspal. 

Nenadoma je nastal velik vihar in ​​valovi, ki so pljuskali v čoln, tako da je bil že poln vode. Jezus pa je bil na krmi in počival na blazini. Učenci so bili zagotovo premočeni od valov in hudega dežja. Peter prestrašen plane k Jezusu in ga prebudi: »Učitelj! Ti ni mar, da smo izgubljeni?« 

Jezus pa je s svojimi besedami in prisotnostjo vihar pomiril. »Utihni! Molči!« Pograjal ga je v svojem lastnem jeziku, v jeziku miru. Silovit vihar je potihnil in razburkano morje se je popolnoma umirilo. 

V izjemnih okoliščinah si tudi mi pogosto zastavljamo ista egocentrična vprašanja kot učenci: Ali ti ni nič mar? Ali ne vidiš mojih potreb in strahov? Bog, kje si? Umiram! Zakaj ne prideš k meni? Ali spiš?

Jezus pa tudi nam nam zastavlja isto vprašanje, kot ga je zastavil svojim možem, potem ko je pomiril vihar: »Zakaj si strahopeten? Se še nisi naučil zaupati?« To je temeljno vprašanje: Zakajsem tako strahopeten? Kjeje moja vera? Se je zmanjšala zaradi mojega napačnega mišljenja?

Najverjetneje. Večino naših največjih neviht se odvija v naših glavah.

Naš mir in naši odzivi bodo šli v smeri, kamor dovolimo, da nas vodi um. Naš sovražnik izkoristi vsako priložnost, da nam ukrade zaupanje in se zlovešče nasmehne, ko nas misli ponesejo k najslabšemu možnemu scenariju. Sreča nas v naših zakajih, dvomih: ko bi le ... moral bi imeti ... Njegova želja je, da podležemo njegovim glasnim, neskončnim lažem. Bog te ne vidi. Vseeno mu je. Zapustil te je v tvoji največji stiski. Prav ti je, zakaj si se pa tako odločil? Izgubljen primer si! In če se z njim strinjamo, hudobni duh zmaga.

Jezus na naše nevihte nikoli ne odgovori z obtožbami. Nežno in ljubeznivo nam zastavlja preprosto vprašanje: »Ali se še nisi naučil zaupati?«

Zaupanje ni nikoli enostavno. Zaupanje namreč vključuje tveganje. Zaupanje je pripravljenost, da sem ranljiv za dejanja in namere drugih. Pred šestinštiridesetimi leti sem pri nekem moškem tvegala, se popolnoma naslonila nanj in si obljubila, da mu bom zaupala z vsem srcem. Njegova zvestoba še vedno traja, varuje me tudi v najtežjih časih in mi daje mir. V njegove namere nikoli ne dvomim in ker ga poznam, mu popolnoma zaupam. 

To velja tudi za Boga. Naše zaupanje vanj, v ta kraj globokega, notranjega miru, izvira iz tega, da v njem počivamo, saj zaupamo vanj. Bolj ko bomo poznali njegovo ljubezen in nespremenljiv značaj, bolj mu bomo zaupali. Popoln mir pride, ko svoje misli usmerimo vanj in začnemo verjeti, da so njegovi načrti za nas vedno dobri, zato ker je On dober. 

Strahu in skrbi ni treba nikoli povabiti. Prisotna sta, kadar koli nam je težko. Mir pa pride vedno, ko Jezusa pogumno povabimo v naše viharje, v naše naporne odnose in pretežke okoliščine. Mir ni odsotnost težav, pač pa prisotnost zaupanja vredne Osebe, ki ji je mar, jo skrbi za nas in nas ne bo nikoli zapustila. Našim strahovom, našim zakajem in našim 'kaj pa če' govori: »Utihni! Umiri se!« 

Ali takrat ko se počutimo ogrožene, nemirne ali v nevarnosti, dejansko zaupamo v osebo Jezusa Kristusa, ki je mir? Ali ne morda zaupamo v kaj drugega? On pa nam govori: »Se še nisi naučil zaupati?«