Marko 5
5
1Potem so prišli na nasprotno obalo jezera, v okolico mesta Gérasa. 2Takoj ko se je Jezus izkrcal, mu je iz votlin, v katerih so bile zapuščene grobnice, pritekel naproti moški, ki ga je imel v oblasti hudobni duh. 3Ta moški je bival po grobnicah in nihče ga ni mogel več ustaviti ali zvezati, tudi z verigami ne. 4Večkrat so ga že vklenili, pa je potrgal verige in razbil okove za noge, tako da ga nihče ni mogel obvladati. 5Neprestano se je potikal po grobnicah ali po hribih ter kričal in tepel samega sebe s kamni.
6Zdaj je od daleč zagledal Jezusa, pritekel in se vrgel na kolena pred njega.
7-8»Hudobni duh, ven iz njega!« je ukazal Jezus.
Človek pa je strahotno zakričal: »Jezus, sin Boga, ki je nad vsem, ne mešaj se v moje zadeve! Zaklinjam te pri Bogu, ne muči me!«
9»Kako ti je ime?« je vprašal Jezus.
»Ime mi je armada,« se je glasil odgovor, »ker nas je v tem človeku veliko.«
10Potem so duhovi v človeku začeli silno moledovati Jezusa, naj jih ne nažene kam daleč proč iz njihove pokrajine. 11Po bližnjem griču pa se je pasla velika čreda prašičev.
12»Pošlji nas v prašiče,« so ga rotili duhovi, »naj gremo vanje.«
13Jezus je privolil. Hudobni duhovi so zapustili človeka in šli v prašiče. Nenadoma se je vsa čreda zapodila navzdol po strmem pobočju naravnost v jezero. Tako se je kakih dva tisoč prašičev utopilo v jezeru.
14Pastirji, ki so pasli čredo, so pobegnili s prizorišča. Povsod po mestu in okoliških vaseh so pripovedovali o tem in ljudje so prišli pogledat, kaj se je zgodilo. 15Človeka, v katerem je bila armada demonov, so zagledali ob Jezusu. Mirno je sedel, oblečen in povsem priseben, zato jih je navdala groza. 16Pa tudi očividci so jim povedali, kaj se je zgodilo z njim in kako je bilo potem s prašiči. 17Zato so začeli prositi Jezusa, naj odide iz njihovih krajev.
18Ko se je Jezus vkrcaval v čoln, ga je ozdravljeni človek prosil, da bi lahko šel z njim.
19»Ne,« je rekel Jezus. »Pojdi domov in povej svojim bližnjim, kaj je Bog storil zate in kako dober je do tebe.«
20Človek je torej odšel in začel po pokrajini Desetih mest razglašati, kaj je zanj storil Jezus. In vsi, ki so to slišali, se kar niso mogli načuditi.
21Jezus se je s čolnom vrnil nazaj na nasprotno obalo. Ostal je kar tam, ob jezeru, ker se je okrog njega zbrala velika množica. 22Takrat je prišel k njemu eden od voditeljev tamkajšnje sinagoge; ime mu je bilo Jaír. Zagledal je Jezusa in se vrgel pred njega.
23»Prosim, moja hčerkica je v kritičnem stanju,« ga je rotil, »pridite in v molitvi položite svoje roke nanjo, da ne bo umrla, ampak ozdravela.«
24In Jezus je odšel z Jaírom, spremljala pa ga je velika množica ljudi, ki se je prerivala okrog njega.
25V tej gneči je bila ženska, ki je že dvanajst let krvavela. 26Ves svoj denar je že porabila za različne zdravnike in ko so jo zdravili, jo je hudo bolelo, pomagalo pa ni nič. Nasprotno, njena bolezen se je samo še slabšala. 27-28Ko je zvedela za Jezusa, je pomislila: »Dovolj bo, da se samo dotaknem njegove obleke, pa bom ozdravljena.« Zato se je skozi gnečo od zadaj približala Jezusu in se na skrivaj dotaknila njegovega vrhnjega oblačila. 29Njeno krvavenje se je takoj ustavilo in začutila je, da je ozdravela.
30»Kdo se je dotaknil moje obleke?« je takoj vprašal Jezus in začel gledati naokrog po množici. Začutil je, kako je šla iz njega zdravilna moč.
31»Saj vidite, kako se množica drenja okrog vas,« so mu rekli učenci, »zakaj zdaj sprašujete, kdo se je dotaknil vaše obleke?«
32Jezus pa je še naprej gledal naokrog, kdo je to naredil. 33Ženska je dobro vedela, kaj se je zgodilo; vsa prestrašena je stopila naprej in se trepetaje vrgla pred njega ter povedala vse po resnici.
34»Vse je v redu, rešena si te težave,« ji je rekel Jezus, »ozdravilo te je tvoje zaupanje.«
35Medtem pa so prišli sporočit Jaíru:
»Konec je, vaša hči je umrla. Nima smisla; zakaj bi še nadlegovali učitelja?«
36Jezus, ki je to slišal od daleč, je rekel voditelju sinagoge:
»Zdaj pa se ne ustrašite. Samo zaupajte, res zaupajte.«
37In Jezus ni dovolil, da bi ga spremljal kdo drug kot Peter in brata Jakob in Janez. 38Ko je prišel v Jaírovo hišo, se je objokovanje že začelo: slišal je hrup in glasno jokanje.
39»Kaj se razburjate in žalujete,« jim je rekel Jezus, »deklica ni mrtva, ampak samo spi.«
40Posmehovali so se mu, zato je vse poslal ven. S sabo je vzel samo njene starše in svoje tri spremljevalce ter šel v sobo, kjer je ležala Jaírova hči. 41Trdno jo je prijel za roko in ji rekel po aramejsko:
»Talíta, kum!«
To pomeni: »Deklica, vstani!« 42Deklica, ki je imela dvanajst let, je takoj vstala in začela hoditi po sobi. Prisotni so bili čisto iz sebe od presenečenja. 43Jezus pa jim je strogo naročil, naj nihče ne zve, kaj se je v resnici zgodilo. Potem je rekel, naj ji dajo jesti.
હાલમાં પસંદ કરેલ:
Marko 5: ŽJ
Highlight
શેર કરો
નકલ કરો
Want to have your highlights saved across all your devices? Sign up or sign in
ŽJ © 2012–2019 Društvo Svetopisemska družba Slovenije.
Svetopisemska družba se posveča širjenju Svetega pisma, da bi njegovo življenjsko sporočilo lahko doseglo vse ljudi. Tudi ti lahko pomagaš pri tem delu!
