Matej 15
15
1Takrat je k Jezusu prispela delegacija farizejev in uradnih razlagalcev Božjih zakonov.
2»Zakaj vaši učenci kršijo izročila, ki so jih že zdavnaj upoštevali naši predniki?« so ga vprašali. »Kako to, da si pred jedjo ne umijejo rok?«
3»Kako pa to, da vi zaradi svojih lastnih pravil kršite jasen Božji ukaz?« jih je zavrnil Jezus. 4»Ali vam ni Bog izrecno naročil, da je treba ubogati očeta in mater ter skrbeti za njiju? Ali vam ni rekel, da morate usmrtiti vse, ki grdo ravnajo s svojimi starši? 5V nasprotju s tem pa vi učite, da ljudje lahko rečejo staršema: ›Ne morem vama pomagati, ker sem vse, kar imam, obljubil Bogu.‹ 6Pravite, da v takšnem primeru niso dolžni skrbeti za njiju. Tako ste zaradi svojega lastnega izročila razveljavili Božje naročilo.
7Le kaj se greste!? Kako dobro je Bog napovedal vašo igro v knjigi preroka Izaija:
8›Ti ljudje pravijo, da me poslušajo,
ampak v resnici sploh ne mislijo name.
9Vsa njihova pobožnost je farsa,
saj si sami izmišljajo pravila
in potem učijo, da sem jih zapovedal jaz.‹«
10Nato je Jezus sklical ljudi. »Dobro me poslušajte,« jim je rekel, »premislite, kaj pravim. 11Nič, kar pride vate skozi tvoja usta, te ne naredi umazanega ali neprimernega, da bi se približal Bogu. To, kar te oskrunja, izvira iz tebe samega in prihaja ven iz tvojih ust.«
12Takoj so ga obstopili njegovi učenci. »Ali veste,« so mu rekli, »da ste s tem, kar pravite, užalili farizeje?«
13»Vrtnar izruje in odstrani vsako nezaželeno rastlino, ki je ni posadil,« jim je odvrnil. »Tako bo moj nebeški Oče naredil s farizeji. 14Ne ukvarjajte se z njimi! Mislijo si, da lahko kažejo pot slepim, pa so sami slepi. In kaj se zgodi, če slep človek pelje drugega slepca? Skupaj se zvrneta v prvo jamo!«
15Potem se je oglasil Peter: »Prosim, razložite nam prispodobo o tem, kar gre v usta in iz njih.«
16»Kako?!« je odgovoril Jezus. »Ali tudi vi ničesar ne dojemate? 17Vam res ni jasno? Vse, kar pojemo ali popijemo, gre naprej v želodec in potem telo to na stranišču izloči. 18Kar govorimo, pa izvira iz naše notranjosti. In to je tisto, kar te naredi umazanega in neprimernega za bližanje Bogu. 19Globoko v tebi, v tvojih mislih, se namreč začenjajo vse slabe stvari:
umor,
varanje svojega zakonca,
menjavanje spolnih partnerjev,
kraja,
laž,
žaljivke in zmerjanje.
20To je tisto, kar te oskrunja in ločuje od Boga – ne pa to, da si pred jedjo ne umiješ rok.«
21Potem se je Jezus umaknil od tam in odšel v pokrajino okrog Tira in Sidona. 22Neka ženska, ki je tam živela in ki ni bila Judinja, ampak Kanaanka, se je od daleč približala Jezusu.
»Gospod! Mesija! Naslednik kralja Davida!« je kričala. »Usmilite se me. Mojo hčer ima v oblasti demon in jo hudo muči.«
23Jezus se ni zmenil zanjo, ženska pa jim je še naprej sledila in vpila. Učenci so ga začeli moledovati, naj ji da, kar hoče, in jo odslovi.
24»Bog mi je dal poslanstvo,« jim je odvrnil Jezus, »naj poskrbim za Izraelce, ki tavajo kot izgubljene ovce – samo to, nič drugega.«
25Tedaj je ženska prišla k Jezusu in se vrgla pred njim na kolena.
»Gospod,« je prosila, »pomagajte mi.«
26»Ni prav,« ji je odgovoril Jezus, »da bi hrano vzeli otrokom in jo vrgli psom, ali ne?«
27»Gospod,« je odgovorila ona, »seveda, ampak tudi psi dobijo ostanke, ki njihovim lastnikom padejo z mize.«
28»Kako zelo mi zaupaš!« je presenečeno vzkliknil Jezus. »Prav, naj se zgodi, kar si me prosila.«
Točno v tistem trenutku je njena hči ozdravela.
29Jezus se je odpravil iz tistih krajev, potoval ob Galilejskem jezeru in se nato vzpel na bližnji hrib. Tam se je usedel 30in okrog njega se je zbrala velika množica ljudi. S sabo so pripeljali mnogo bolnikov: hrome, slepe, invalidne, neme in razne druge. Spuščali so jih na tla pred Jezusa in ozdravil je vsakogar.
31Navzoči so bili vsi osupli nad tem, kar se je dogajalo pred njihovimi očmi. Ljudje, ki nikoli niso mogli govoriti, so zdaj govorili, invalidi so ozdraveli, hromi so lahko hodili in slepi so lahko spet videli. Zato je zbrana množica Izraelcev slavila svojega Boga.
32Po treh dneh je Jezus sklical učence. »Ti ljudje se mi smilijo,« jim je rekel. »Toliko časa so že tukaj z mano, da nimajo več hrane. Če jim zdaj rečem, naj grejo domov, jih bo med potjo še pobralo.«
33»Tukaj, v tej samoti ne živi nihče,« so odgovorili učenci. »Kje bi lahko dobili dovolj hrane za vse te ljudi?«
34»Koliko hrane pa imamo?« je vprašal Jezus.
»Sedem hlebcev kruha in malo pečenih ribic,« so odgovorili.
35Jezus je naročil ljudem, naj se posedejo po tleh. 36Potem je vzel hlebce in ribice ter se zahvalil Bogu. Razlomil jih je na kose in jih začel dajati svojim učencem, ti pa so jih delili ljudem. 37Vsi so se najedli do sitega, s preostalimi kosi pa so učenci napolnili sedem košev. 38Nahranili so štiri tisoč moških, poleg njih pa še mnogo žensk in otrok.
39Zatem se je Jezus poslovil, se vkrcal v čoln in odplul v okolico mesta Magadan.
હાલમાં પસંદ કરેલ:
Matej 15: ŽJ
Highlight
શેર કરો
નકલ કરો
Want to have your highlights saved across all your devices? Sign up or sign in
ŽJ © 2012–2019 Društvo Svetopisemska družba Slovenije.
Svetopisemska družba se posveča širjenju Svetega pisma, da bi njegovo življenjsko sporočilo lahko doseglo vse ljudi. Tudi ti lahko pomagaš pri tem delu!
