Jánoš 17
17
XVII. TÁL.
Kristušova popovska molitev:
I. Za sébe 1–5.
II. Za vučeníke 6–19.
III. Za Mater cérkev 20–26.
I.
1Eta je gúčao Jezuš, i prizdigno je očí svoje vu nebésa, i erkao je: Oča, prišla je vöra, odíči Siná tvojega, naj i Sin tvoj tebé díči. 2Liki si njemi dáo oblást nad vsákšim têlom, naj njim vsàkomi, šteroga si njemi dáo, dá žítek vekivečni. 3Ete je pá te žitek vekivečni, naj spoznajo tebé samoga istinskoga Bogá, i šteroga si poslao, Jezuša Kristuša. 4Jas sem te díčo na zemli. Delo sem skončao, štero si meni dáo, naj je včinim. 5I zdaj me odíči tí Oča pri tebi samom z tistov díkov, štero sem méo prvle, liki je te svêt bio, pri tebi.
II.
6Oznano sem tvoje imé lüdém, štere si meni dáo z etoga svêta; tvoji so bili, i meni si je dáo, i rêč tvojo so obdržali. 7Zdaj so spoznali, kâ so vsa, štera si meni dáo, od tébe. 8Ár sem te réčí, štere si meni dáo, njim dáo; oni so je gori vzéli, i spoznali so zaistino, kâ sem od tébe zíšao, i vervali so, kâ si tí mené poslao. 9Jas za njé prosim: ne prosim za te svêt, nego za one, štere si meni dáo, kâ so tvoji. 10I moja vsa so tvoja, i ta tvoja so moja; i odíčen sem vu njíh. 11I nej sem več na svêti, ali oni so na svêti; jas pa k tebi idem. Svéti Oča, zdrži je vu iméni tvojem, štere si meni dáo, naj bodo edno, liki mí. 12Gda sem bio ž njimi na etom svêti, jas sem je zdržao vu tvojem iméni. Štere si meni dáo, obarvao sem je, i nišče je ž njíh nej zgübleni; nego te pogübelnosti sin, naj se písmo spuni. 13Zdaj pa k tebi idem, i eta gučim na svêti, naj mám radost mojo napunjeno vu njíh. 14Jas sem njim dáo rêč tvojo, i te svêt je odürjávao njé, kâ so nej z etoga svêta, liki jas sem nej z etoga svêta. 15Ne prosim, naj je vzemeš z etoga svêta, nego, naj je obdržíš od hüdoga. 16Z etoga svêta so nej, liki sem jas nej z etoga svêta. 17Posvéti je vu istini tvojoj, Rêč tvoja je istina. 18Liki si mené poslao na ete svêt, i jas njé pošlem na ete svêt. 19I za njé jas posvečüjem sám sebé, naj i oni bodo posvečeni vu istini.
III.
20Nej pa za té samo prosim, nego i za one, kí bodo vervali po rêči njihovoj vu mení. 21Naj vsi edno bodo, liki tí, Oča, vu meni, i jas vu tebi, naj i oni vu nami edno bodo; naj verje svêt, kâ si me tí poslao. 22I jas sem tô diko, štero si meni dáo, njim dáo; naj bodo edno, liki smo mí edno. 23Jas vu njíh i tí vu meni, naj bodo popolni vu ednom; i naj spozna te svêt, kâ si tí mené poslao, i lübo si je, liki si mené lübo. 24Oča, štere si meni dáo, ščém, naj, gde sem jas, i oni tam bodo z menom; naj vídijo díko mojo, štero si dáo meni, kâ si me lübo pred začétkom svêta. 25Oča pravični, te svêt je tebé nej spoznao, jas sem te pa spoznao; i tê so spoznali, kâ si me tí poslao. 26I oznano sem njim imé tvoje, i oznánim je, naj lübézen, z šterov si mené lübo, vu njíh bode, i jas vu njíh.
Tällä hetkellä valittuna:
Jánoš 17: PREK28
Korostus
Jaa
Kopioi
Haluatko, että korostuksesi tallennetaan kaikille laitteillesi? Rekisteröidy tai kirjaudu sisään
PREK28 © 2017 Društvo Svetopisemska družba Slovenije.
Svetopisemska družba se posveča širjenju Svetega pisma, da bi njegovo življenjsko sporočilo lahko doseglo vse ljudi. Tudi ti lahko pomagaš pri tem delu!
