Marko 12
12
Prilika o vinogradu in viničarjih
(Mt 21,33–46; Lk 20,9–19)
1In začel jim je govoriti v prilikah: »Neki človek je zasadil vinograd, ga obdal z ograjo, izkopal stiskalnico in sezidal stolp. Dal ga je v najem viničarjem in odpotoval. 2V primernem času je poslal k viničarjem služabnika, da bi prejel od njih del sadov iz vinograda. 3Ti pa so ga zgrabili, pretepli in odpravili praznih rok. 4Nato je poslal k njim drugega služabnika. Tega so ranili na glavi in ga ozmerjali. 5Še enega je poslal in tega so ubili. Takó se je dogajalo še mnogim drugim: ene so pretepli, druge ubili. 6Imel je še enega, ljubljenega sina. Nazadnje je poslal tega k njim in si mislil: ‘Mojega sina bodo spoštovali.’ 7Tisti viničarji pa so govorili med seboj: ‘To je dedič. Dajmo, ubijmo ga in dediščina bo naša!’ 8Zgrabili so ga, ubili in vrgli iz vinograda. 9Kaj bo torej storil gospodar vinograda? Prišel bo in viničarje pokončal, vinograd pa dal drugim. 10Ali niste brali tega v Svetem pismu:
‘Kamen, ki so ga zidarji zavrgli,
je postal vogelni kamen.
11 Gospod je to naredil
in čudovito je v naših očeh’?«
12Tedaj so iskali priložnost, da bi ga prijeli, pa so se zbali ljudi. Spoznali so namreč, da je s priliko meril nanje. Pustili so ga in odšli.
Davek cesarju
(Mt 22,15–22; Lk 20,20–26)
13Tedaj pošljejo k njemu nekaj farizejev in heródovcev, da bi ga ujeli v besedi. 14Prišli so in mu rekli: »Učitelj, vemo, da si resnicoljuben in da se na nikogar ne oziraš, ker ne gledaš na osebo, temveč v resnici učiš božjo pot. Ali smemo cesarju dajati davek ali ne? Naj ga dajemo ali ne?« 15On pa je poznal njihovo hinavščino in jim je rekel: »Kaj me skušate? Prinesite mi denar, da ga pogledam!« 16Prinesli so ga. Tedaj jih vpraša: »Čigava je ta podoba in napis?« Odgovorili so mu: »Cesarjeva.« 17Jezus pa jim je rekel: »Dajte cesarju, kar je cesarjevega, in Bogu, kar je božjega!« In zelo so se mu čudili.
Kako je z vstajenjem
(Mt 22,23–33; Lk 20,27–40)
18K njemu pridejo saduceji, ki pravijo, da ni vstajenja, in ga vprašajo: 19»Učitelj, Mojzes nam je zapisal: ‘Če komu umrje brat in zapusti ženo, ne zapusti pa otrok, naj njegov brat vzame vdovo in obudi zarod svojemu bratu.’ 20Bilo je sedem bratov. Prvi se je oženil, in ko je umrl, ni zapustil potomstva. 21Vzel jo je drugi in umrl, ne da bi pustil za seboj potomstvo, in tretji prav tako. 22Vseh sedem je ostalo brez potomstva. Nazadnje je umrla tudi žena. 23Čigava bo žena ob vstajenju, ko bodo oživeli? Vseh sedem jo je namreč imelo za ženo.« 24Jezus jim je rekel: »Ali se ne motite zato, ker ne poznate ne Svetega pisma in ne božje moči? 25Ko bodo namreč vstali od mrtvih, se ne bodo ne ženili in ne možile, ampak bodo kakor angeli v nebesih. 26O tem pa, da bodo umrli vstali, mar niste brali v Mojzesovi knjigi pripovedi o grmu, kako je Bog rekel Mojzesu: ‘Jaz sem Bog Abrahamov in Bog Izakov in Bog Jakobov’? 27Ni pa Bog mrtvih, ampak živih. Zelo se motite.«
Največja zapoved
(Mt 22,34–40; Lk 10,25–28)
28Eden izmed pismoukov je slišal njihovo prerekanje in videl, da jim je dobro odgovoril. Stopil je k njemu in ga vprašal: »Katera je prva od vseh zapovedi?« 29Jezus je odgovoril: »Prva je: ‘Poslušaj, Izrael, Gospod naš Bog je edini Gospod. 30Ljubi torej Gospoda, svojega Boga, iz vsega svojega srca, iz vse svoje duše, z vsem svojim mišljenjem in z vso svojo močjo.’ 31Druga pa je: ‘Ljubi svojega bližnjega kakor sam sebe.’ Večja od teh dveh ni nobena druga zapoved.« 32Pismouk mu je rekel: »Dobro, učitelj! Resnico si povedal: on je edini in ni drugega razen njega 33in ljubiti njega iz vsega srca, z vsem umom in z vso močjo ter ljubiti bližnjega kakor sam sebe je več kakor vse žgalne in druge daritve.« 34Jezus je videl, da je pametno odgovoril, zato mu je rekel: »Nisi daleč od božjega kraljestva.« In nihče si ga ni upal še kaj vprašati.
Vprašanje o Davidovem sinu
(Mt 22,41–46; Lk 20,41–44)
35Ko je Jezus učil v templju, je povzel besedo in rekel: »Kako morejo pismouki trditi, da je Kristus Davidov sin? 36David sam je v Svetem Duhu dejal:
‘Gospod je rekel mojemu Gospodu:
Sédi na mojo desnico,
dokler ne položim tvojih sovražnikov pod tvoje noge.’
37David sam ga torej imenuje Gospoda. Kako more biti potem njegov sin?« In velika množica ga je rada poslušala.
Jezus obtožuje pismouke
(Mt 23,1–36; Lk 20,45–47)
38Medtem ko je učil, je rekel: »Varujte se pismoukov, ki radi hodijo okrog v dolgih haljah in želijo, da jih pozdravljajo na trgih. 39Hočejo imeti prve sedeže v shodnicah in častna mesta na gostijah. 40Vdovam požirajo hiše, pri tem pa na videz pobožno opravljajo dolge molitve. Te bo zadela hujša obsodba.«
Vdovin dar
(Lk 21,1–4)
41Sedèl je nasproti tempeljski zakladnici in gledal, kako ljudje mečejo denar vanjo. Veliko bogatih je precéj vrglo. 42Prišla je tudi uboga vdova in je vrgla dva bakrena kovanca, to je en kvadrant. 43Tedaj je poklical k sebi svoje učence in jim rekel: »Resnično vam povem: ta uboga vdova je vrgla več kot vsi, ki so metali v zakladnico. 44Vsi so namreč vrgli od svojega preobilja; ta pa je dala od svojega uboštva vse, kar je imela, vse, kar potrebuje za svoje preživljanje.«
Currently Selected:
Marko 12: JUB
Highlight
Share
Copy
Want to have your highlights saved across all your devices? Sign up or sign in
JUB © 1990 United Bible Societies, izdalo Društvo Svetopisemska družba Slovenije.
Svetopisemska družba se posveča širjenju Svetega pisma, da bi njegovo življenjsko sporočilo lahko doseglo vse ljudi. Tudi ti lahko pomagaš pri tem delu!
