1 Mojzes 47
47
Jakob pri faraonu
1Jožef je tedaj prišel in faraonu sporočil: »Moj oče in moji bratje so prišli s svojo drobnico in s svojo govedjo in z vsem, kar imajo, iz kanaanske dežele in so, glej, v gesenski deželi.« 2Od vseh svojih bratov pa jih je vzel pet ter jih predstavil faraonu. 3Faraon je vprašal njegove brate: »Kaj je vaš poklic?« Odgovorili so faraonu: »Pastirji drobnice so tvoji hlapci, mi in naši očetje.« 4Dalje so rekli faraonu: »Prišli smo, da bi kot tujci bivali v tej deželi; kajti ni paše za našo drobnico, ki jo imajo tvoji hlapci, ker lakota pritiska v kanaanski deželi. In zdaj prosimo, naj smejo bivati tvoji hlapci v gesenski deželi.« 5Tedaj je rekel faraon Jožefu: »Tvoj oče in tvoji bratje so prišli k tebi. 6Egiptovska dežela ti je na razpolago. V najboljšem delu dežele naseli očeta in brate! Naj prebivajo v gesenski deželi; in če veš, da so med njimi sposobni možje, jih postavi za nadzornike moje živine!«
7Potem je Jožef pripeljal očeta Jakoba in ga predstavil faraonu. Jakob je pozdravil faraona, želeč mu blagoslova. 8Faraon je vprašal Jakoba: »Koliko je let tvojega življenja?« 9Jakob je odgovoril faraonu: »Dni mojega popotovanja je sto trideset let; malo jih je in hudi so bili dnevi mojega življenja in ne dosegajo dnevov življenja mojih očetov, ki so jih prebili na svojem popotovanju.« 10Nato se je Jakob poslovil od faraona, želeč mu blagoslova, in odšel izpred faraonovega obličja.
11Jožef je naselil očeta in brate in jim dal posest v egiptovski deželi, v najboljšem delu dežele, v rameseški pokrajini, kakor je faraon zapovedal. 12In Jožef je preskrboval očeta in brate in vso očetovo družino z živežem po številu otrok.
Jožef prodaja žito
13Po vsej zemlji ni bilo kruha; kajti lakota je hudo pritiskala. Tudi egiptovska dežela in kanaanska dežela sta bili izčrpani po lakoti. 14Tako je Jožef pobral ves denar, ki se je našel v egiptovski deželi in v kanaanski deželi, za žito, ki so ga kupovali; in ta denar je spravil Jožef v faraonovo hišo.
15Ko je pošel denar v egiptovski deželi in kanaanski deželi, so prihajali vsi Egipčani k Jožefu in prosili: »Daj nam kruha! Zakaj bi umirali pred teboj, ker ni več denarja?« 16Jožef pa je odgovoril: »Pripeljite svojo živino in dam vam ga v zameno za vašo živino, če ni več denarja!« 17In ko so pripeljali svojo živino k Jožefu, jim je dal Jožef živeža v zameno za konje, za drobnico, goved in osle; tako jih je preskrbel za to leto z živežem, ki ga je zamenjal za vso njihovo živino.
18Ko je minulo to leto, so prišli k njemu drugo leto ter mu rekli: »Ne moremo ti, gospod, prikrivati: denar je pošel, in kar smo imeli živine, je prešla k tebi, gospod. Nič več za tebe, gospod, ne preostaja razen našega telesa in naše zemlje. 19Zakaj naj umrjemo pred tvojimi očmi, mi s svojo zemljo vred? Kupi nas in našo zemljo za živež in bomo hkrati z našo zemljo faraonova last. Daj semena, da ostanemo pri življenju in ne umrjemo in da zemlja ne bo opustošena!«
20Tako je Jožef kupil vso egiptovsko zemljo za faraona; kajti Egipčani so prodali vsak svoje polje, ker jih je tlačila lakota; in dežela je postala faraonova lastnina. 21Ljudstvo pa je preselil v mesta od enega konca egiptovske pokrajine do drugega. 22Le zemlje duhovnikov ni pokupil; kajti duhovniki so imeli od faraona določen dohodek in so živeli od tega dohodka, ki jim ga je dal faraon; zato niso prodali svoje zemlje.
23Tedaj je rekel Jožef ljudstvu: »Glejte, kupil sem vas danes z vašo zemljo vred za faraona. Tu imate semena, da posejete zemljo. 24Od pridelkov dajte eno petino faraonu, štiri petine pa imejte kot seme za polje in kot hrano zase in za svoje družine in za hrano za svoje otroke!« 25Rekli so: »Ohranil si nam življenje. Naj najdemo milost v tvojih očeh, gospod, in hlapci bomo faraonu!« 26Tako je Jožef iz tega naredil postavo do današnjega dne za egiptovsko zemljo, da gre petina faraonu. Samo zemlja duhovnikov ni postala faraonova.
Jakobova poslednja volja
27Izrael se je torej naselil v egiptovski deželi v gesenski pokrajini in jo dobil v last. In so narasli in se silno namnožili. 28Jakob pa je živel v egiptovski deželi še sedemnajst let; in bilo je dni Jakobovega življenja sto sedeminštirideset let. 29Ko so se približali Izraelovi dnevi smrti, je poklical sina Jožefa in mu rekel: »Če sem našel milost v tvojih očeh, položi, prosim, svojo roko pod moje ledje in izkaži mi ljubezen in zvestobo: nikar me ne pokoplji v Egiptu! 30Pri svojih očetih bi rad počival. Pelji me nazaj iz Egipta in pokoplji me v njihovem grobišču!« Odgovoril je: »Storil bom po tvoji besedi!« 31Ko je dejal: »Prisezi mi!« mu je prisegel. In Izrael se je poklonil proti zglavju svoje postelje.
Currently Selected:
1 Mojzes 47: EKU
Highlight
Share
Copy
Want to have your highlights saved across all your devices? Sign up or sign in
EKU © 1974 United Bible Societies, © 2017 Društvo Svetopisemska družba Slovenije.
Svetopisemska družba se posveča širjenju Svetega pisma, da bi njegovo življenjsko sporočilo lahko doseglo vse ljudi. Tudi ti lahko pomagaš pri tem delu!
