Apostolska dela 4
4
Peter in Janez pred velikim zborom
1Ko sta pa govorila ljudstvu, so stopili k njima duhovniki, poveljnik tempeljske straže in saduceji, 2nejevoljni, ker sta učila ljudstvo in oznanjala v Jezusu vstajenje od mrtvih; 3in prijeli so ju ter vrgli v ječo do drugega dne, kajti bil je že večer. 4Veliko tistih pa, ki so slišali govor, je vero sprejelo; in število mož je naraslo na približno pet tisoč.
5Drugi dan so se v Jeruzalemu zbrali njihovi poglavarji, starešine in pismouki, 6veliki duhovnik Ana, dalje Kajfa, Janez in Aleksander in vsi, kolikor jih je bilo iz rodu velikih duhovnikov. 7Postavili so ju v sredo in izpraševali: »S kakšno močjo ali v čigavem imenu sta to storila?«
8Tedaj jim je Peter, poln Svetega Duha, govoril: »Poglavarji ljudstva in starešine! 9Če naju zaradi dobrote do bolnega človeka danes zaslišujete, s čim je bil ta ozdravljen, 10bodi znano vsem vam in vsemu izraelskemu ljudstvu, da v imenu Jezusa Kristusa Nazarečana, ki ste ga vi križali, Bog pa ga je obudil od mrtvih. Po njem stoji ta pred vami zdrav. 11On je kamen, ki ste ga vi, zidarji, zavrgli, ki pa je postal vogelni kamen.#4,11 Ps 118,22. 12In v nikomer drugem ni zveličanja; zakaj nobeno drugo ime pod nebom ni dano ljudem, da bi se mi mogli v njem rešiti.«
13Ko so videli Petrovo in Janezovo srčnost in opazili, da sta neuka in preprosta človeka, so se čudili. Spoznali so ju, da sta bila z Jezusom, 14videli so pa tudi, da pri njima stoji ozdravljeni človek, in niso mogli nič ugovarjati. 15Ukazali so jima, naj gresta iz zbora, in so se med seboj posvetovali, 16govoreč: »Kaj naj storimo s tema človekoma? Da se je namreč po njima zgodil očiten čudež, je znano vsem jeruzalemskim prebivalcem in tega ne moremo tajiti. 17Da se pa to še bolj ne raznese med ljudstvo, jima zagrozimo, naj nikomur več ne govorita v tem imenu.«
18Poklicali so ju torej in jima zabičali, naj v Jezusovem imenu nikakor več ne govorita in ne učita. 19Toda Peter in Janez sta jim odgovorila: »Sami presodíte, ali je pred Bogom prav, vas bolj poslušati ko Boga. 20Ne moremo namreč, da bi ne govorili, kar smo videli in slišali.«
21Ti so jima spet zagrozili, nato ju pa izpustili, zakaj nič niso mogli najti, kako bi ju kaznovali, in sicer zaradi ljudstva, ker so vsi poveličevali Boga za to, kar se je zgodilo. 22Oni človek, ki je bil čudežno ozdravljen, je imel namreč več kot štirideset let.
Molitev apostolov ob preganjanju
23Ko sta bila izpuščena, sta prišla k svojim in jim povedala vse, kar so jima rekli véliki duhovniki in starešine. 24Ko so pa ti to slišali, so kakor iz ene duše povzdignili glas k Bogu in govorili: »Gospod, ti, ki si ustvaril nebo in zemljo in morje in vse, kar je v njih, 25si v Svetem Duhu po ustih našega očeta Davida, svojega služabnika govoril:
‚Zakaj hrumé narodi
in si ljudstva izmišljajo prazne reči?
26Kralji zemlje se vzdigujejo
in knezi se skupaj zarotujejo
zoper Gospoda in zoper njegovega Maziljenca.‘#4,25–26 Ps 2,1–2. Ta psalm je izrazito mesijanski.
27Resnično, v tem mestu so se zoper tvojega svetega služabnika Jezusa, ki si ga mazilil, zbrali Herod in Poncij Pilat s pogani in izraelskim ljudstvom, 28da so izvršili, kar sta tvoja roka in tvoj sklep že vnaprej določila. 29In zdaj, Gospod, glej njihove grožnje in daj svojim služabnikom, da bodo z vso srčnostjo oznanjali tvojo besedo. 30Zato iztegni roko za ozdravljanje in naj se godé znamenja in čudeži v imenu tvojega svetega služabnika Jezusa.«
31In ko so odmolili, se je potresel kraj, kjer so bili zbrani, in napolnjeni so bili vsi s Svetim Duhom in so srčno oznanjali božjo besedo.
Prva krščanska skupnost
32Množica teh, ki so verovali, je bila enega srca in duha; tudi ni nihče govoril, da je kaj tega, kar je imel, njegovo, ampak jim je bilo vse skupno. 33In z veliko močjo so apostoli pričevali o vstajenju Gospoda Jezusa Kristusa in obilje milosti je bilo nad vsemi. 34Nobenega ubogega ni bilo med njimi; kolikor je bilo namreč posestnikov zemljišč ali hiš, so jih prodajali in ceno za prodane stvari prinašali 35ter polagali k nogam apostolov. Delilo pa se je vsakemu, kakor je kdo česa potreboval.
Barnabova velikodušnost
36Tako je Jožef, ki so mu apostoli dali priimek Barnaba – po naše Sin tolažbe – levit doma s Cipra, 37imel njivo, jo prodal in denar prinesel ter položil k nogam apostolov.
Currently Selected:
Apostolska dela 4: EKU
Highlight
Share
Copy
Want to have your highlights saved across all your devices? Sign up or sign in
EKU © 1974 United Bible Societies, © 2017 Društvo Svetopisemska družba Slovenije.
Svetopisemska družba se posveča širjenju Svetega pisma, da bi njegovo življenjsko sporočilo lahko doseglo vse ljudi. Tudi ti lahko pomagaš pri tem delu!
