Luka 9
9
1Jezus je sklical dvanajsterico. Pooblastil jih je in jim dal moč nad vsemi demoni in boleznimi. 2Poslal jih je razglašat nastop Božje vladavine in obenem ozdravljat bolnike.
3»Ničesar ne jemljite s sabo,« jim je naročil. »Niti popotne palice, niti torbe, niti hrane, niti denarja, niti rezervne obleke. 4Ostanite v prvi hiši, kjer vas sprejmejo. Tam prenočujte in od tam odpotujte naprej. 5Če vas kje ne sprejmejo, odidite in si stresite prah s podplatov, kot zadnji opomin.«
6Odposlanci so se torej odpravili naokrog po vaseh. Vsepovsod so razglašali dobro novico in ozdravljali bolnike.
7Za vse te dogodke je zvedel deželni vladar Herod. Govorice, ki so se širile, so ga pošteno zbegale. Nekateri so pravili, da se je od mrtvih vrnil krščevalec Janez, 8drugi so trdili, da je prišel Elija, nekateri pa, da se je pojavil kateri drug izmed starodavnih izraelskih prerokov.
9»Janeza sem dal vendar obglaviti,« je govoril Herod. »Le kdo je potem ta, o katerem se slišijo tako nenavadne reči?«
Želel si je, da bi ga kdaj srečal.
10Odposlanci so se vrnili k Jezusu in poročali o vsem, kar so storili. Potem se je z njimi umaknil na sámo, proti mestu Betsajda. 11Ljudje pa so to zvedeli in šli za njimi. Jezus jih je seveda sprejel. Govoril jim je o Božji vladavini in ozdravljal vse, ki so to potrebovali. 12Bližal se je večer, zato je dvanajsterica zaskrbljena prišla k njemu.
»Končati bo treba shod,« so govorili, »in pustiti ljudi, da si v okoliških vaseh najdejo prenočišča in priskrbijo živeža. Tukaj smo sredi divjine.«
13»Kar vi jim dajte jesti,« je odvrnil Jezus.
»Tukaj nimamo več kot pet hlebcev kruha in dve ribi,« so rekli. »Naj gremo torej mi nakupit hrane za vse te ljudi?«
14Samo moških je bilo kakih pet tisoč.
»Ne,« je rekel Jezus. »Recite ljudem, naj se posedejo po tleh v skupinah po približno petdeset in se pripravijo k jedi.«
15Storili so tako in vsi so sedli. 16Nato je Jezus vzel pet hlebcev in dve ribi ter se ozrl proti nebu. Nad njimi je izrekel blagoslov in jih razlomil, potem pa jih je začel dajati učencem, da so z njimi postregli ljudem. 17Vsi so se najedli do sitega in še je ostalo – za celih dvanajst košar razlomljenih kosov.
18Nekoč je Jezus na samem molil. Ob njem so bili le njegovi učenci.
»Za koga me imajo ljudje?« jih je vprašal po molitvi.
19»Nekateri za krščevalca Janeza, drugi pa za Elija,« so povedali učenci. »Spet tretji pravijo, da je prišel kdo izmed starodavnih prerokov.«
20»Kaj pa vi, za koga me imate?« je nadaljeval Jezus. »Kdo sem?«
»Mesija,« se je oglasil Peter, »vladar in rešitelj, ki nam ga pošilja Bog.«
21Jezus jim je strogo prepovedal, da bi komu to povedali. 22Nato jim je spregovoril o sebi:
»Sinu človekovemu je usojeno, da bo prestal hude stvari. Judovska oblast – voditelji, glavni duhovniki in pravni izvedenci – ga bo izobčila. Nato bo umorjen. Čez tri dni pa ga bo Bog spet oživil.«
23Potem je rekel vsem, ki so ga poslušali:
»Če hoče kdo biti moj učenec in mi res slediti, naj pozabi nase. Vsak dan naj bo pripravljen žrtvovati svoje življenje in naj gre po mojih stopinjah. 24Če ti gre le za to, da poskrbiš zase, se boš uničil. Če pa sebe izgubiš, ker si se predal meni, se boš rešil. 25Kaj imaš od tega, da si pridobiš vse na svetu, pri tem pa uničiš oziroma zapraviš samega sebe? 26Če te je zdaj sram mene in mojega sporočila, se tudi jaz ne bom zavzel zate, ko bom nastopil kot Sin človekov, počaščen s čudovitim sijajem, v katerem biva Oče s svojimi svetimi angeli. 27Poslušajte, tole niso prazne obljube. Tukaj in zdaj so med vami ljudje, ki bodo doživeli Božjo vladavino.«
28Kakšen teden po tem govoru se je Jezus povzpel na hrib, da bi molil. S sabo je vzel Petra, Janeza in Jakoba. 29Med molitvijo se je njegov obraz spremenil. Njegova obleka je postala bela in je sijala kot blisk. 30-31Tedaj sta se v bleščeči svetlobi ob njem pojavila dva človeka in se z njim pogovarjala. Bila sta Mojzes in Elija. Govorila sta o njegovem odhodu s sveta, ki se bo zgodil v Jeruzalemu. 32Petra in ostala dva je premagal spanec. Ko so se prebudili, so videli Jezusa v sijaju in z njim oba moža. 33Ko sta se moža začela odpravljati, se je oglasil Peter:
»Gospod učitelj, tukaj nam je tako lepo. Kaj če bi vam postavili tri šotore – enega za vas, enega za Mojzesa in enega za Elija?«
Ni vedel, kaj blebeta.
34Medtem je nastal oblak in vrgel nanje senco. Mojzes in Elija sta izginila v oblaku in učence je postalo pošteno strah.
35»Ta je moj sin, moj izbranec,« se je zaslišalo iz oblaka. »Poslušajte ga.«
36Ob teh besedah so se znašli sami z Jezusom. O tem dogodku so molčali – takrat ni zanj izvedel nihče.
37Ko so naslednjega dne šli z gore, jim je prišla naproti cela množica ljudi.
38»Gospod učitelj!« je na ves glas zaklical neki mož sredi množice. »Prosim vas, pomagajte mojemu sinu. Moj edini otrok je. 39Neki duh ga zgrabi in nenadoma začne kričati, se zvijati v krčih in se peniti. Le stežka ga zapusti. In sin je potem ves zdelan in uničen. 40Saj sem že prosil vaše učence, naj ga izženejo, pa niso mogli!«
41»Ah, kakšni ljudje ste vsi skupaj,« je zavzdihnil Jezus. »S kakšno nevero in sprevrženostjo se moram ubadati! Koliko časa bom moral to še prenašati? – No, pripelji sem svojega sina.«
42Še preden je otrok prišel do Jezusa, ga je demon že spet vrgel po tleh in ga začel zvijati. Jezus je strogo napodil hudobnega duha in ozdravil dečka. Vrnil ga je njegovemu očetu. 43Prisotni so bili vsi prevzeti od Božje veličastnosti.
Medtem ko so ljudje občudovali njegova dejanja, se je Jezus obrnil k svojim učencem:
44»Dobro, dobro si zapomnite tole: Kmalu se bo zgodilo, da bo Sin človekov prišel v roke ljudem.«
45Niti sanjalo se jim ni, kaj bi to pomenilo. Bilo je, kakor bi jim kdo zakril oči, da ne morejo videti. In niso si ga upali vprašati.
46Potem se je med učenci vnela razprava, kdo med njimi je najpomembnejši. 47Jezus je vedel, kaj jim hodi po glavi. Pripeljal je nekega otroka in ga postavil poleg sebe.
48»Če kdo zaradi mene z odprtimi rokami sprejme takega navidez nepomembnega otroka,« jim je rekel, »sprejme mene samega. Kdor pa sprejme mene, dejansko sprejme tistega, ki me je poslal. V resnici pomemben je tisti, ki je med vami najnepomembnejši.«
49»Gospod učitelj,« se je oglasil Janez, »naleteli smo na nekoga, ki je izganjal demone in se pri tem skliceval na vas, kot da bi ga vi pooblastili. Skušali smo ga ustaviti, ker ne pripada naši skupini.«
50»Ne, ne ustavljajte takih,« je odvrnil Jezus. »Kdor ni vaš nasprotnik, je vaš pristaš.«
Proti Jeruzalemu
51Napočil je čas, ko naj bi bil Jezus vzet z zemlje, zato je odločno krenil proti Jeruzalemu. 52Pred sabo je poslal svoje učence in zgodilo se je, da so prišli v neko samarijsko vas. Hoteli so vnaprej pripraviti njegov obisk, 53vendar ga tamkajšnji ljudje niso sprejeli, ker je bil na poti v Jeruzalem.
54»Gospod,« sta rekla Jakob in Janez, »poklicala bova nebeški ogenj, da jih pokonča!«
55Jezus se je ustavil in ju oštel. 56Potem so se odpravili v drugo vas.
57Med potjo ga je nekdo zaprosil:
»Rad bi bil vaš učenec. Grem, kamor koli ste namenjeni.«
58»Lisice imajo brloge in ptice gnezda,« je odvrnil Jezus, »Sin človekov pa nima počivališča.«
59Jezus je povabil nekoga drugega:
»Pridi, bodi moj učenec.«
»Grem, Gospod,« je odvrnil, »vendar mi je pravkar umrl oče. Najprej moram poskrbeti za pogreb.«
60»Ne,« je rekel Jezus, »z mrliči naj se ukvarjajo mrtvi. Ti pa jih pusti in se odpravi razglašat prihod Božje vladavine.«
61Spet nekdo drug ga je prosil:
»Gospod, rad bi bil vaš učenec. Samo poslovit se grem še od svojih.«
62»Recimo, da začneš orati,« ga je zavrnil Jezus. »Vol že vleče, ti pa gledaš nazaj. – Tak delavec ni primeren za Božjo vladavino.«
Currently Selected:
Luka 9: ŽJ
Highlight
Share
Copy
Want to have your highlights saved across all your devices? Sign up or sign in
ŽJ © 2012–2019 Društvo Svetopisemska družba Slovenije.
Svetopisemska družba se posveča širjenju Svetega pisma, da bi njegovo življenjsko sporočilo lahko doseglo vse ljudi. Tudi ti lahko pomagaš pri tem delu!
