Apostolska dela 7
7
1»No, kako je s tem,« ga je vprašal glavni duhovnik, »so te obtožbe resnične?«
2In Štefan je začel svoj govor:
Dragi rojaki in spoštovani voditelji, prosim, prisluhnite mi!
Veličastni Bog se je našemu očaku Abrahamu razodel že v Mezopotamiji, še preden se je preselil v Harán. V videnju je spregovoril z njim 3in mu naročil:
»Zapusti svoje sorodnike in svojo deželo. Pojdi, preseli se v deželo, ki ti jo bom pokazal.«
4Tako je Abraham zapustil svojo domovino in se naselil v Haránu. Po smrti svojega očeta se je nato preselil v to deželo, kjer zdaj živite. 5Bog mu tedaj ni dal v last nobene posesti, niti koščka te dežele. Dal mu je le obljubo, da bo dežela nekoč pripadala njemu in njegovim potomcem. In takrat je bil brez otrok. 6Bog pa mu je rekel tudi tole:
»Tvoji potomci bodo najprej živeli v tujini kot priseljenci. Ljudje tiste dežele jih bodo zasužnjili. Štiristo let jih bodo zatirali. 7Potem,« je rekel Bog, »pa bom kaznoval tisto ljudstvo in tvoji potomci bodo ušli iz njihove dežele. Prišli bodo sem, tukaj bodo molili in mi prinašali daritve.«
8Nato je Bog stopil z Abrahamom v zavezo. Kot znamenje tega mu je dal obred obrezovanja. Ko se je torej rodil Izak, ga je osmi dan po rojstvu Abraham obrezal. Enako je Izak pozneje storil z Jakobom, Jakob pa z dvanajstimi očaki, začetniki našega naroda.
9Eden izmed njih je bil Jožef. Iz zavisti so ga bratje prodali za sužnja in odpeljan je bil v Egipt. Toda Bog ga ni zapustil, ampak je bil z njim tudi tam. 10Rešil ga je iz vseh težav. Naredil ga je tako pametnega in sposobnega, da je postal všeč faraonu, egiptovskemu kralju. Ta mu je zaupal vodstvo nad vso egiptovsko deželo in upravljal je z vsemi kraljevimi zadevami. 11Potem je povsod v Egiptu in v Kánaanu prišlo do hudega pomanjkanja hrane. Ljudje so zelo trpeli in tudi naši predniki niso imeli več kaj jesti. 12Toda Jakob je slišal, da je v Egiptu mogoče dobiti hrano, zato je svoje sinove, naše očake, prvič poslal tja. 13Ob njihovem drugem obisku je Jožef svojim bratom razkril, kdo je. Tako je faraon spoznal Jožefovo družino. 14Nato je Jožef poslal sporočilo svojemu očetu Jakobu, naj se z vso rodbino preseli v Egipt. Vseh skupaj jih je bilo petinsedemdeset. 15Jakob je torej odšel v Egipt. Tam so potem živeli on in naši očaki in tam tudi umrli. 16Po smrti so jih prenesli nazaj v Síhem in jih pokopali v grobnici, ki jo je Abraham kupil od Hamórjevega plemena.
17Končno je nastopil čas, ko naj bi se Božja obljuba Abrahamu izpolnila. V Egiptu so Jakobovi potomci narasli že v številčno ljudstvo. 18Takrat je na oblast prišel kralj, ki o Jožefu ni vedel ničesar. 19Začel je izkoriščati in zatirati naše prednike. Silil jih je, da so puščali svoje dojenčke na samem, da bi umrli. 20In tedaj se je rodil Mojzes, ki je bil izredno lep otrok. Njegovi starši so doma skrbeli zanj tri mesece. 21Ko so ga končno morali zapustiti, ga je rešila faraonova hči. Vzela si ga je za sina in ga tako tudi vzgojila. 22Deležen je bil vse izobrazbe, ki jo je bilo mogoče dobiti v Egiptu. Postal je dober govornik in se zelo izkazal tudi v dejanjih.
23Ko je bil Mojzes star štirideset let, se je odločil, da bo pomagal svojemu ljudstvu. 24Nekega dne je videl, kako se neki Egipčan znaša nad enim od Izraelcev. Priskočil mu je na pomoč in dal Egipčanu, kar mu gre – potolkel ga je do smrti. 25(Mislil si je namreč, da bo njegovim rojakom jasno, da ga Bog pošilja kot njihovega osvoboditelja. Toda oni tega niso dojeli.) 26Naslednjega dne je videl, kako se tepeta dva Izraelca. Vmešal se je in ju pozval, naj se pobotata:
»Poslušajta, oba sta Izraelca,« jima je rekel, »zakaj se takole znašata drug nad drugim?«
27Toda tisti, ki je začel prepir, je odrinil Mojzesa stran.
»Od kdaj si ti naš vladar?« mu je rekel. »In kdo te je sploh postavil za razsodnika v naših zadevah? 28Me boš kar ubil, tako kot si včeraj tistega Egipčana?«
29Zaradi tega je Mojzes pobegnil iz Egipta in se naselil v deželi Midján. Tam sta se mu rodila dva sinova.
30Minilo je še štirideset let. Nekega dne je bil Mojzes v puščavi blizu gore Sinaj. Tam je zagledal grm, ki je gorel, in v njegovih plamenih se je pojavil angel. 31Mojzes si je ves začuden hotel to reč ogledati bolj od blizu, ko ga je ustavil Božji glas:
32»Jaz sem Bog tvojih prednikov, Bog Abrahama, Izaka in Jakoba.«
Mojzes se je začel tresti od strahu. Grma si ni upal več niti pogledati.
33»Sezuj se,« je nadaljeval Bog, »stojiš na svetem kraju. 34Zelo dobro sem videl, v kakšnih težavah je moje ljudstvo v Egiptu. Slišal sem njihovo obupano vzdihovanje. Sem dol sem prišel zato, ker jih hočem osvoboditi. Zdaj pa pojdi, pošiljam te nazaj v Egipt.«
35Kaj se je torej zgodilo? Mojzesa so Izraelci najprej zavrgli. Rekli so mu: »Od kdaj si ti naš vladar, kdo te je sploh postavil za razsodnika v naših zadevah?« Bog pa je izbral prav njega za njihovega voditelja in osvoboditelja. Skupaj z njim je poslal angela, ki se mu je pokazal v gorečem grmu. 36Prav Mojzes jih je popeljal v svobodo. Štirideset let je med njimi delal čudeže, najprej v Egiptu, potem pri Rdečem morju in nato v puščavi. Ti so potrjevali, da med njimi deluje Bog. 37In ravno Mojzes je Izraelcem napovedal tole:
»Bog bo izbral nekoga od vas, da bo tak prerok kakor jaz.«
38Prav Mojzes je bil z našimi predniki in je vodil njihovo zborovanje, ko so se zbrali v puščavi. Njemu je na gori Sinaj govoril angel in on je prejel naročila, ki vodijo v življenje. Posredoval naj bi jih nam, 39vendar ga naši predniki sploh niso hoteli poslušati. Zavrnili so ga in začeli razmišljati, kako bi se vrnili v Egipt.
40»Kaj je s tem Mojzesom?« so rekli njegovemu bratu Aronu. »Odpeljal nas je iz Egipta, zdaj pa je kar izginil. Izdelaj nam kakšnega boga, ki nas bo peljal nazaj.«
41Naredili so kip teleta in pred njim opravili žrtvovanje, kakor da bi bil bog. Potem so praznovali in proslavljali v čast bogu, ki so ga sami izdelali.
42Tako jih je Bog zapustil. Prepustil jih je samim sebi in začeli so častiti nebesna telesa. O tem govori preroška knjiga:
»Izraelci, tistih štirideset let v puščavi
svojih žrtev niste darovali meni.
43S seboj ste nosili Mólohovo svetišče
in simbol Rajfána, svojega zvezdnega boga.
Takšne bogove ste si naredili in jih častili.
Zato vas bom poslal v izgnanstvo
v Babilon in še dlje.«
44Naši predniki so imeli na poti skozi puščavo šotor, kjer se je Bog srečeval z njimi in jim je govoril. Izdelan je bil točno tako, kot je Bog naročil Mojzesu, natančno po vzorcu, ki mu ga je pokazal. 45Ta šotor je prehajal iz roda v rod. Naši predniki so ga nosili s sabo, ko je Bog pod Józuetovim vodstvom pregnal poganske narode. Prinesli so ga v deželo, ki jim jo je dal Bog, in ga uporabljali do časa kralja Davida, 46Božjega ljubljenca. Ta je prosil Boga, naj mu dovoli zgraditi svetišče, kjer bo stalno prebival med Izraelci. 47To je uresničil njegov sin Salomon, ki je zgradil tempelj. 48Toda Bog, ki je nad vsem, ne živi v zgradbah, ki jih naredijo ljudje. To je pojasnil že eden od prerokov:
49»Nebesa so kraj, s katerega vladam,
govori Bog,
in zemlja je kakor preproga
pod mojim prestolom.
Kakšen tempelj bi mi radi postavili,
le kaj bi bilo primerno bivališče zame?
50S svojo močjo sem namreč ustvaril
vse, kar obstaja.«
51Oh, kako trdovratni in trmasti ste! Kako pogansko razmišljate! Nočete poslušati Boga. Nenehno se upirate Svetemu Duhu. Takšni ste kot vaši predniki. 52-53Prav vam je Bog zaupal Mojzesov zakonik in prinesli so vam ga celo angeli, vi pa se ga ne držite! Vaši predniki so obsojali in zatirali čisto vsakega preroka. Preroki so napovedovali prihod Božjega služabnika, ki bo vedno ravnal prav, vaši predniki pa so jih pobijali. Vi pa ste to prignali do skrajnosti: tega Božjega služabnika ste zdaj izdali in umorili!
54Članom vélikega zbora, ki so poslušali Štefana, je prekipelo. Sikali so od besa. 55Štefan pa je bil ves prevzet od Svetega Duha. Ozrl se je navzgor proti nebu in zagledal sijaj Božje navzočnosti. Tam je stal Jezus, na častnem mestu poleg Boga.
56»Vidim v odprta nebesa,« je rekel, »Sin človekov je prišel do svoje časti in zdaj se je pred Bogom zavzel zame.«
57Prisotni so začeli na ves glas kričati. Zamašili so si ušesa in vsi skupaj planili na Štefana. 58Nagnali so ga ven iz mesta in začelo se je linčanje. Obmetavali so ga s kamenjem – takšna smrt je bila predvidena za bogokletnike. Priče, ki so ga obtožile in ki so morale pri tem sodelovati, so svoja zgornja oblačila zaupale nekemu mladeniču Savlu. 59V Štefana so metali kamne, on pa je molil.
»Vladar Jezus,« je zaklical, »izročam se ti.« 60Potem je pokleknil. »O Vladar,« je zavpil na ves glas, »prosim, ne kaznuj jih za ta greh.«
Tako je umrl.
Currently Selected:
Apostolska dela 7: ŽJ
Highlight
Share
Copy
Want to have your highlights saved across all your devices? Sign up or sign in
ŽJ © 2012–2019 Društvo Svetopisemska družba Slovenije.
Svetopisemska družba se posveča širjenju Svetega pisma, da bi njegovo življenjsko sporočilo lahko doseglo vse ljudi. Tudi ti lahko pomagaš pri tem delu!
