Mátaj 25
25
XXV. TÁL.
I. Od desét devic 1–13.
II. Ob delbe talentomov 14–30.
III. Od slêdnje sôdbe 31–46.
I.
1Teda prispodobno bode Králevstvo Nebesko k desét devicam, štere so vzelé lampaše svoje i vö so šle prôti ženini. 2Pét ji je pa ž njih bilô čedni, pét pa nôri. 3Te nôre so vzelé lampaše sebom, a nej so vzelé z njimi olíja. 4Te čedne so pa vzelé oli v posodáj svoji z lampašmi svojmi. 5Gda bi se pa müdio ženin, zadrêmale so vse i záspale so. 6Opô nôči je pa kríčanje postanolo: ovo ženin ide; idite vö pred njega. 7Teda so gori stanole vse ove devojke i osnájžile so lampaše svoje. 8Te nôre so pa tim čednim erkle: dájte nám z olija vašega; ár lampašje naši vgašüjejo. 9Odgôvorile so pa te čedne govoréče: nej tak, naj kak zadosta nebode nám i vám; nego idite bole k odávcom i küpte si ga. 10Gda bi pa one odíšle küpüvat, prišao je te ženin; i te gotove so notri šle ž njim na gostüvanje; i zaprte so dveri. 11Potom so pa prišle i te drüge device erkôče: Gospodne, Gaspodne, odpri nám. 12On pa odgovoréči erčé: zaistino velim vám: neznam vás. 13Verostüjte záto; da ne znate dnéva, niti vöre, vu šteroj Sin človeči príde.
II.
14Ár liki človek na pôt idôči je zézvao svoje sluge, i tá njim je dáo blágo svoje. 15I etomi je dáo pét talentomov, ênomi pa dva, ovomi pa ednoga, vsákšemi pôleg svoje premôči, i odíšao je preci. 16Idôči pa, kí je pét talentomov vzéo, tržo je ž njimi, i pridelao je drügi pét talentomov. 17Prispodobnim tálom i kí je dvá vzeo, dôbo je i on drügiva dvá. 18Kí je pa toga ednoga vzéo, idôči zakopao ga je v zemlo i skrio je pêneze gospôda svojega. 19Po vnôgom vrêmeni je pa prišao te gospôd oni slugov, i činí ž njimi račun. 20I, pristôpivši, ki je pét talentomov vzéo, prneso je drügi pét talentomov govoréči: Gospodne, pét talentomov si mi dáo; ovo drügi pét talentomov sem dôbo ž njimi. 21Erčé pa njemi gospôd njegov: dobro je, sluga dober i veren; nad malim si bio veren, nad vnôgim te postávim. Idi notri vu radost gospôda tvojega; 22Pridôči pa i on, ki je tiva dvá talentoma vzéo, erčé: Gospodne, dvá talentoma si mi dáo; ovo, drügiva dvá talentoma sem dôbo ž njima. 23Erčé njemi gospôd njegov: dobro je, sluga dober i veren, nad malim si bio veren, nad vnôgim te postávim. Idi notri vu radost gospôda tvojega. 24Pridôči pa i tisti, ki je te eden talentom vzéo, erčé: Gospodne, znao sem te, ka si trdi človik; ženjaš, gde si nej sêjao, i správlaš, gde si nej rasipávao. 25I bojéči šô sem i skrio sem talentom tvoj vu zemlo: ovo máš to tvoje. 26Odgovoréči pa gospôd njegov erčé njemi: lagoji sluga, i ftraglívi, znáš, ka ženjam, gde sem nej sejjao; i správlam, gde sem nej rasipávao. 27Potrêbno je bilô tak tebi dati pêneze moje minjávcom; i pridôči bi jas vzéo to moje z žójom: 28Vzemte záto od njega te talentom i dájte ga tomi, kí má desét talentomov. 29(Ár vsákomi, šteri má, dá se njemi, i obiljávao bode; od nemajôčega se pa i tô vzeme, ka má). 30I toga nehasnovitoga slugo vö vržte vu vönêšnjo kmicu; tam bode jôkanje i zobno škripanje.
III.
31Gda pa príde te Sin človeči vu díki svojoj i vsi svéti angelje ž njim: teda bode sedo na stôci díke svoje. 32I vküp se bodo správlali pred njega vsi národje; i razlôči je ednoga od drügoga, liki pástér razlôči ovcé od kozlôv. 33I postávi ovcé zdêsne svoje, te kozle pa zlêve 34Teda erčé te král onim, ki so ž njegove dêsne: pojte blagoslovleni Očé mojega, öroküjte priprávleno vám králevstvo od začétka svêta. 35Ár sem lačen bio, i dáli ste mi jesti; žéden sem bio, i napojili ste me; pôtnik sem bio, i gori ste me prijali. 36Nági sem bio, i odenoli ste me; betežen sem bio, i priglednoli ste me; v temnici sem bio, i prišli ste k meni. 37Teda bodo njemi odgovárjali ti pravični govoréči: Gospodne, gda smo te vidili lačnoga i nahránili smo te? ali žédnoga ino smo te napojili? 38Gda smo te vidili pôtnika ino smo te gori prijali? ali nágoga i odenoli smo te? 39Gda smo te vidili betéžnoga, ali v temnici, i prišli smo k tebi? 40I odgovoréči te Král erčé njim: zaistino velim vám: kakoli ste včínili ednomi z eti bratov moji ti náj ménši, meni ste včínili. 41Teda erčé i onim, ki bodo z lêve stráni: odídte od méne, prekléti, vu ogen vekivečni, kí je správleni vrági i angelom njegovim. 42Ár sem lačen bio i nej ste mi dáli jesti; žéden sem bio, i nej ste me napojili. 43Pôtnik sem bio, i nej ste me gori prijali; nági sem bio, i nej ste me odenoli; betežen i v temnici sem bio, i nej ste me priglednoli. 44Teda bodo njemi odgovárjali i oni govoréči: Gospodne, gda smo te vidili lačnoga, ali žédnoga, ali pôtnika, ali nágoga, ali betéžnoga, ali v temnici, i nej smo ti slüžili? 45Teda odgovorí njim govoréči: zaistino velim vám: kakoli ste nej včínili ednomi z eti náj ménši, ni meni ste nej včínili. 46I odído eti vu moko vekivečno; ti pravični pa vu žitek vekivečni.
Избрани в момента:
Mátaj 25: PREK28
Маркирай стих
Споделяне
Копиране
Искате ли вашите акценти да бъдат запазени на всички ваши устройства? Регистрирайте се или влезте
PREK28 © 2017 Društvo Svetopisemska družba Slovenije.
Svetopisemska družba se posveča širjenju Svetega pisma, da bi njegovo življenjsko sporočilo lahko doseglo vse ljudi. Tudi ti lahko pomagaš pri tem delu!