Mátaj 20
20
XX. TÁL.
I. Od goríc delavcov pláče 1–16.
II. Tretič nazviščáva svojo smrt 17–19.
III. Zebedeušovi sinôv prošnja 20–23.
IV. Vučeníkov oblást je nej svecka 24–28.
V. Dvá slepca se zvráčita 29–34.
I.
1Ár je prispodobno Králevstvo Nebesko k človeki gospodári, kí je vö šô vgojdno rano najimat delavce vu gorice svoje. 2Pogôdo se je pa z delavci na dén za eden žukavec, i poslao je je vu gorice svoje. 3I vö idôči okoli trétje vöre vido je drüge stojéče na pláci manjükivajôče. 4I onim erčé: idite i vi vu gorice moje; i, ka bode pravično, dám vám. 5Oni so pa odíšli. Pá vöidôči okôli šéste i devéte vöre, prispodobnim tálom je včino. 6Okôli edenájsete vöre pa vö idôči najšao je drüge manjükivajôč stojéče i erčé njim: ka eti stojíte cêli dén manjükivajôči? 7Velíjo njemi: záto, ká nás je nišče nej nájao. Velí njim: idite i ví vu gorice moje; i, ka bode pravično, vzemete. 8Gda bi pa večér grátao, velí Gospôd ti goríc váncari svojemi: zovi te delavce, i dáj njim njihov nájem: začni se pa od slêdnjega do prvoga. 9I pridôči oni, kí so ob edenájsetoj vöri najéti bili, vzéli so vsáki po žukavci. 10Pridôči pa ti prvi štímali so, kâ več vzemejo; ali i oni so vzéli vsáki po žukavci. 11Gda bi pa vzéli, mrmrali so prôti gospodári. 12Govoréči: kâ eti zádnji so li edno vöro delali, i k nám si je priglíhne včíno; ki smo nosili cêloga dnéva bremen i vročíno. 13Odgovoréči pa erčé ednomi ž njih: priátel, ne činim ti krivico. Nej si se za eden žukavec pogôdo z menov? 14Vzemi, ka je tvoje ino idi, jas pa ščém etomi slêdnjemi teliko dati, liki i tebi. 15Ali nej je slobodno meni činiti, štero ščém z mojim? ali je tvoje okô hüdo; ka sem jas dober? 16Tak bodo ti slêdnji, prêdnji, i ti prêdnji, slêdnji. Ár dosta ji je pozváni, malo ji je pa odebráni.
II.
17I gori idôči Jezuš v Jerušálem k sebi je vzéo ti dvanájset vučeníkov zôseb na pôti, i erkao njim je: 18Ovo, gori idemo v Jerušálem: i Sin človeči se dá poglávnikom popovskim i pisáčom, i osôdijo ga na smrt. 19I dájo ga poganom na ošpotávanje i bičüvanje i križanje, i na trétji dén gori stáne.
III.
20Teda je pristôpila k njemi mati sinôv Zebedeušovi z svojmi sinmi moléča i proséča nikaj od njega. 21On pa erčé njê: ka ščéš? Erčé njemi: povej, naj sedíta etiva dvá siná mojva eden na dêsnoj tvojoj, i eden na lêvoj vu Králevstvi tvojem. 22Odgovoréči pa Jezuš: neznate, ka prosite; Jeli morete piti on pehár, šteroga bom jas pio, i z krstom, z kim se jas krstim, se krstiti? velíjo njemi: moremo. 23I veli njim: pehár istina moj bodete pilí, i z krstom, z kim se jas krstim, se okrstite; ali sedeti na dêsnoj mojoj i na lêvoj mojoj jas dati nemorem; nego onim, kim je priprávleno od Očé mojega.
IV.
24I slíšavši ti desét rasrdili so se na tiva dvá brata. 25Jezuš pa prizvajôči njé erčé: znáte, ka poglavnícke poganski gospodüjo nad njimi, i ti veliki ládajo nad njimi. 26Ali tak naj ne bode med vami; nego, šteri ščé med vami veliki bidti, naj bode vaš sluga. 27I šteri koli bode šteo med vami prvi bidti, naj bode vaš sluga. 28Liki Sin človeka je nej prišao, naj njemi slüžijo; nego, naj on slüži i dá düšo svojo na odküplenjé za vnôge.
V.
29I vö idôči z Jerike nasledüvalo ga je vnožina lüdstva. 30I ovo dvá slepca sedéča kre pôti, gda bi slišala, ka Jezuš mímo ide, kríčala sta govoréča: smilüj se nad nama, Gospodne, Sin Dávidov 31Lüdstvo njidva je pa káralo, naj tiho bodeta. Onedva sta pa ešče bole kríčala govoréča: smilüj se nad nama, Gospodne, Sin Dávidov! 32I stáne Jezuš zézvao je njidva i erkao: ka ščéta, naj vama včinim? 33Onedva sta pa njemi velela: Gospodne, naj se nama očí odpréjo. 34Smilüvavši se pa Jezuš dotekno se je ôči njidva; i preci so preglednole očí njidva, i nasledüvala sta ga.
Избрани в момента:
Mátaj 20: PREK28
Маркирай стих
Споделяне
Копиране
Искате ли вашите акценти да бъдат запазени на всички ваши устройства? Регистрирайте се или влезте
PREK28 © 2017 Društvo Svetopisemska družba Slovenije.
Svetopisemska družba se posveča širjenju Svetega pisma, da bi njegovo življenjsko sporočilo lahko doseglo vse ljudi. Tudi ti lahko pomagaš pri tem delu!