ข้อพระคัมภีร์ยอดนิยมจาก 1 Mojzes 6

แบ่งปัน

Zato je bilo Gospodu žal, da je naredil človeka na zemlji, in bil je v srcu žalosten.

Videl je torej Gospod, da je hudobija ljudi na zemlji velika in da je vse mišljenje in hotenje njih srca ves čas le hudobno.

Noe pa je našel milost pred Gospodom.

To je Noetova zgodovina. Noe je bil pravičen, brezgrajen mož med svojimi sodobniki; Noe je hodil z Bogom.

Rekel je torej Gospod: »Iztrebil bom z zemlje človeka, ki sem ga ustvaril, s človekom tudi živino, laznino in ptice neba; kajti žal mi je, da sem jih naredil.«

Ko so se ljudje začeli na zemlji množiti in so se jim rodile hčere, so videli božji sinovi, da so človeške hčere lepe, in so si jih jemali za žene, katere koli so hoteli. In Gospod je rekel: »Ne bo ostal moj duh za vedno v človeku, ker je meso; ampak njegovih dni bodi sto dvajset let!« Tiste dni so bili velikani na zemlji – in tudi pozneje –, ko so božji sinovi zahajali k človeškim hčeram in so jim rodile; to so junaki, sloveči možje iz starodavne dobe.

Noe je to izvršil; kakor mu je Bog zapovedal, povsem tako je storil.

Tedaj je Bog rekel Noetu: »Konec vsega mesa sem sklenil; kajti zemlja je polna njih hudobije. Zato jih bom, glej, pokončal z zemljo vred.

Naredi si ladjo iz gofrovega lesa; naredi ladjo s predeli in zasmoli jo znotraj in zunaj s smolo!

In Bog je pogledal zemljo in glej, bila je popačena; kajti vse meso je popačilo svojo pot na zemlji.

Od vsega, kar živi, od vsega mesa, vzemi v ladjo po dvoje od vsake vrste, da jih ohraniš s seboj pri življenju, samec in samica naj bosta!