Աստվածաշնչի հայտնի հատվածներ 1 Mojzes 6-ից

Կիսվել

GOSPODU je bilo žal, da je naredil človeka na zemlji, in bil je žalosten v svojem srcu.

GOSPOD pa je videl, da na zemlji narašča človekova hudobija in da je vse mišljenje in hotenje njegovega srca ves dan le hudobno.

Noe pa je našel milost v GOSPODOVIH očeh.

To je Noetov rodovnik. Noe je bil pravičen mož, popoln sredi svojega rodu. Noe je hodil z Bogom.

Rekel je torej GOSPOD: »Izbrisal bom človeka, ki sem ga ustvaril, s površja zemlje, ljudi in živino, laznino in ptice neba, kajti žal mi je, da sem jih naredil.«

Ko so se ljudje začeli množiti po zemlji, so se jim rojevale tudi hčere in Božji sinovi so videli, da so človeške hčere lepe. Jemali so si jih za žene, katere koli so izbrali. GOSPOD je rekel: »Moj dih ne bo ostal v človeku za vedno, ker je meso. Njegovih dni bo sto dvajset let.« Tiste dni in tudi pozneje – ko so hodili Božji sinovi k človeškim hčeram, ki so jim rodile otroke – so bili na zemlji velikani. To so bili junaki, sloveči možje iz davnine.

Noe je to storil; prav tako, kakor mu je Bog zapovedal, tako je storil.

Bog je rekel Noetu: »Sklenil sem, da je prišel konec vsega mesa, kajti napolnili so zemljo z nasiljem, zato, glej, jih bom uničil z zemljo vred.«

»Ti pa si izdelaj ladjo iz cipresovega lesa. Narêdi jo z več prostori in jo od znotraj in od zunaj premaži z zemeljsko smolo.

Bog je pogledal na zemljo in glej, bila je pokvarjena; vse meso je spridilo svojo pot na zemlji.

In od vseh živali, od vsega mesa, spravi po dvoje v ladjo, da bodo skupaj s teboj ostale pri življenju! Naj bodo samci in samice!