Популярни библейски стихове от I Mojzes 17

Споделяне

Ko je pa Abram imel devetindevetdeset let, se prikaže GOSPOD Abramu ter mu reče: Jaz sem Bog silni, Vsemogočni; neprestano hodi pred menoj in popoln bodi.

In ne bo se več imenovalo ime tvoje Abram, temveč ime tvoje bodi Abraham, zakaj za očeta množici narodov sem te postavil.

In ustanovitim zavezo svojo med seboj in teboj in semenom tvojim za teboj po rodovih njegovih, da bo zaveza večna, da sem ti jaz Bog in semenu tvojemu za teboj.

Jaz sem, glej, zaveza moja je s teboj, in oče bodeš množici narodov.

A Bog veli: Vendar ti pa Sara, žena tvoja, bo rodila sina, in ga imenuj Izaka; in zavezo svojo ustanovitim z njim, da bodi večna zaveza semenu njegovemu za njim.

In dam tebi in semenu tvojemu za teboj deželo tujčevanja tvojega, vso deželo Kanaansko, v večno posest, in bodem jim Bog.

Tedaj pade Abraham na obličje svoje in se zasmeje ter pravi v srcu svojem: Bo li sto let staremu se rodil otrok? in Sara, devetdeset let stara, bo li rodila?

In Bog reče Abrahamu: Za Sarajo pa, ženo tvojo: ne imenuj je Saraje, ampak Sara ji bodi ime.

Obrezujte torej meso prednje kožice svoje; to bodi zaveza med menoj in vami.

Zavezo svojo pa ustanovim z Izakom, ki ti ga bo Sara rodila o ravno tem času ob letu.

Osem dni po porodu naj se obreže vsak moški po rodovih vaših, rojen doma ali kupljen z denarjem od katerihkoli tujcev, ki niso iz tvojega semena. Vsekakor bodi obrezan i rojeni na domu tvojem i kupljeni z denarjem tvojim: tako bode zaveza moja na vašem mesu za večno zavezo.